Dojenček v družino prinese toliko veselja, ljubezni in smeha. Je pravo darilo Boga staršema, bratom in sestram. A ni vedno in ob vsakem času vse postlano s cvetjem.
Rojstvo otroka, pa naj bo prvi, drugi, tretji ali šesti, za žensko pomeni vnovično predrugačenje njene identitete. Pomeni odpoved urejenemu, strukturiranemu življenju in načinu življenja, ki ga je živela prej. Naenkrat se njena enost prelevi v dvojino. Kot tista, ki je dala novo življenje in ji je namenjeno, da ga v svojem objemu hrani in neguje, je pot ženske, da stopi svoje prejšnje življenje in ga kot tekoč vosek ponovno vlije v model, ki ji ga izoblikuje njen novi otrok. Naenkrat so mamine potrebe postavljene v ozadje, ker skrbi za bitje, ki zase še ne more skrbeti. Prej je nad svojim življenjem imela vsaj malo nadzora, sedaj jo dojenčkov jok lahko v hipu iztrga iz vsake situacije, v kateri se znajde, pa naj bo to kuhanje kosila, pitje kave, pogovor s prijateljico ali pisanje tega članka. Postane dekle na poziv.
Ne spremeni se le njen pogled nase, identiteta in vloga tako v družini kot družbi, pač pa se hkrati spremeni njeno telo. Skladišči energijo, da ustvarja mleko, ki curlja iz prsi in hrani otroka. Dojenje sprošča obilico oksitocina, zaradi katerega mama skorajda sproti pozablja, izgublja nit lastnega govorjenja. Težje se zbere, težje razmišlja, težje se uči.
Kakšen je namen vsega? Da se umakne iz postranskih področji in se posveti svojemu poslanstvu. Dojenčku. Ne bo vedno tako, a prvi meseci so ključni. Da je tam ob njem in mu je s svojim telesom zavetje, da zadovoljuje njegove potrebe in ga uči, da je svet varen in lep kraj. Kasneje se njena vloga materinstva spremeni. Otrok za zdrav razvoj kasneje potrebuje druge stvari kot v najnežnejšem začetku. Sedaj potrebuje mamo v polnosti in za vse.
V zadnjem času sem naletela na materinska priporočila: »Postavi sebe na prvo mesto in boš boljša mati.« Kaj to sploh pomeni? Če bi mati ob dojenčku postavila svoje potrebe na prvo mesto, če bi bilo to evolucijsko, ljudje kot rasa sploh ne bi preživeli, ker bi vsi dojenčki pomrli, ali pa bi bili zanemarjeni. Seveda, to ne pomeni, da je dolžnost matere, da se popolnoma izčrpa, saj je dolžna, da v vseh potrebah poskrbi za svojega dojenčka – ne. Vsi ljudje ob mami, so tako kot je ona poklicana, da skrbi za dete, poklicani, da skrbijo za mamo. Da bo mati imela dovolj moči biti dobra mama.
Sama sem si izbrala cilj, da sem po svojih slabotnih močeh najboljša mati. Postavljanje svojih potreb pred dojenčkove in biti hkrati dobra mati, razen če si človek brez svojih želja, ne gre skupaj. Materinstvo VEDNO prinese odpoved. To je že samo sporočilo našega telesa, način, kako ga je Bog ustvaril. V nosečnosti preskrbuje dete s potrebnimi snovmi, tudi na našo škodo, po rojstvu naše telo ustvarja hranilo iz našega telesa. Poklicane smo k temu, da negujemo in se darujemo. Pa je to prekletstvo ali blagoslov?
Blagoslov. Blagoslov. Blagoslov in to tak, da sem vsakič znova ganjena nad tem, kako čudovito sem ustvarjena, da se lahko v takšni polnosti darujem za bitje, ki je nastalo iz mojega telesa. Nikoli poprej nisem v večji polnosti doživljala besed: »To je moje telo, ki se daje za vas!« V svojem poslanstvu kot mama sem združena s Kristusovim darovanjem za vse. V svojem materinstvu se z veseljem in težavami darujem za Božjega otroka, ki mi je bil dan na posojo. Kljub vsem križem, solzam in obupu, ki me včasih preplavijo, bi rekla vnovič ja, tisočkrat ja, temu svetemu povabilu.
Rumenordeča 