Prvoseptembrski zapis

Čutim jesen, kako se plazi od vsepovsod in kako neslišno, pretkano kot kača duši naravo. Komaj opazno…  Bil je otožni prvi september in moja duša je slišala prigovarjanje jeseni.

girlyme:  (via Pin by h. grace on beautiful inspiration |...

Uf, tako zgodaj! sem pomislila. Spet sem imela občutek, da sem prespala poletje in ponovno nisem ničesar ustvarila. No, razen otroka, se spomnim moževega opominjanja, da naj se v svojem nemiru umirim in ustavim. Naj si privoščim porodniško. Pa kot da ne bi šlo…  Kot da se ne bi znala ustaviti in biti zadovoljna v tem, kar sem.

In tako je prišel prvi september kot posmeh narave, da mi, ljudje, začenjamo nov cikel, ko ona počasi že veje med drevesi in jim pravi, da bo kmalu čas še za zadnje barve življenja. Deževalo je, kot že dolgo ne. In zdelo se mi je, da me vsaka kaplja hoče utopiti. Kapljalo je, kamor koli sem pogledala. Vedno me zagrabi otožnost, za katero takrat mislim, da bo večna. Da nikoli ne bo iz mene nič.

Zavoljo otrok in svojih materinskih dolžnosti sem zjutraj sploh vstala iz postelje, saj bi se najraje pokrila čez glavo in zajokala svojo pot v zimsko spanje. Kot megla med bloki sem se jaz vlekla med razmetanimi igračami, stojali za perilo in ostanki prosene kaše pod otroškim stolčkom še od prejšnjega večera.  Med dnevom nisem imela priložnosti, da bi se sesedla, dan je bil poln. Na vse pretege sem se trudila odrivati tisto čustveno meglico, ki se me je držala kot senca. Celo kar uspešno. Vse, dokler ni prišel večer.

V domu, napolnjenim z otroškimi glasovi, je lahko tišina kot strela, ki raztrga nevihtne oblake, da se vname ves nebesni boj – nevihta mojih misli, spominov, upov in predvsem strahov.  Povsem sem zlomljena, brez moči in volje do življenja, tiho ihtim in upam, da me enkrat po vsem hlipanju zopet zajame mir duše.
“Jokaš,” reče mož. Ko imaš občutek, da se tvoja čustva neoprijemljiva kot pogled skozi kalejdoskop, težko poveš, kaj je sploh tisto, zaradi česar jokaš.

Nekako vse strnem v izjavo, kako me je strah, da mi nikoli ne bo nič uspelo. Oh, kako pusto je zvenela. Včasih si želim, da bi vsa svoja občutja z dotikom prelila v drugega, da bi me zares razumel…
Takrat pa se je zgodilo nekaj, kar me je zares presenetilo. Rekel je: “Ne potrebuješ, da ti uspe. Učiš se. Danes poskusiš tako, jutri poskusiš drugače. Vse v življenju je eksperiment.”
Presenetilo me je predvsem zato, ker me je zadelo! To so bile besede, ki sem jih v tistem trenutku potrebovala! Besede, ki so me razbremenile vsega bremena, ki sem si ga v svojem napuhu sama natovarjala na ramena. Sama ne zmorem ničesar, sem pa pripravljena poskusiti vse. Sem orodje, dela pa naj nekdo Drug. Ne, ne potrebujem, da mi vedno uspe. Uspelo pa bo tisto, kar mora, ko bo zato čas. Zaenkrat pa sem pripravljena poskušati. To je recept do polnega življenja.

Čeprav je teža dneva še vedno počivala na mojih ramenih, se je nevihta pomirila.
Življenje teče in jaz tečem z njim.

Ko zapis končujem teden kasneje, spet pada dež. Sploh ni slabo.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s