Od srca k Srcu

Morda ste pred časom zasledili vabilo na vikend oddih v divjini. Tistemu je potem sledilo tole…

Drastična ohladitev in grozeče obljube dežja. Super! Sama pri sebi sem že sklenila, da se tega ne grem in da bova vikend odpovedali. Kadar se nečesa s strastjo lotim, imam težnjo, da razvijem nadvse neprijeten alter ego, ki se mu reče control freak. Blazno neprijetno in odsvetujem vsakemu! Načrtovanje se je komaj začelo, pa sem se jaz že vsak dan zbujala z glavobolom. Tako da me je odločitev, da vikend odpovem, v resnici razbremenila. A se tukaj ni zaključilo…

Tina je imela drugačne načrte. Kljub temu da se je strinjala, da odpade, mi je bilo sumljivo, zakaj še en teden prej tega nekaterim udeleženkam ni sporočila. In potem dobim klic ob pol enajstih zvečer (kar je za mame zelo neobičajna ura za klepetanje!): »Čutim, da vikend mora biti!«

A veste, ko ima vsak neke točke, ki tvojo obrambo povsem zrušijo? No, ta moja točka, je intuicija. Ko vsakršno argumentiranje in razmišljanje odpade. Za tisti teden sem imela že načrte. Nisem človek, ki jih z lahkoto lahko spreminja, a so bile njene besede izrečene s takšno oblastjo, da so se vsi moji načrti v hipu razpihali. Začutila sem moč ženske intuicije.
»Ok. Zaupam ti.«

Naslednji dan je našla nov prostor, kjer bi lahko bile. »Mislim, da nas je Marija poklicala tja,« je dejala enkrat kasneje. Tako smo se znašle na Kureščku. V prijetnem domu in s še bolj prijetnimi gostiteljicami, kjer si domačnost lahko zavohal takoj, ko si vstopil.

Prišli sta varuški. Punci, ki bi si najbrž zaslužili kar svojo objavo. To, kar sta pokazali tam, je bilo na mejah super moči! S takšnim žarom sta prišli skrbet za nekaj zares majčkenih otrok. Prinesli sta toliko sproščenosti in zares z veseljem pomagali, ko sta lahko. Čeprav nista bili prijavljeni kot udeleženki, sta bili del nas…

No, da količkaj toliko kronološko nadaljujem!

Potem so prišle še mame. Mislim, da je tukaj moglo biti na delu nekaj božanske kemije, ker še nikoli nisem bila priča, da bi se skupina tako hitro in dobro povezala.

Program je tekel sproščeno in tekoče, s smehom, solzami in klepetanjem. Najbrž ni smiselno, da se spuščam v podrobnosti, ker bo moje pisanje kmalu odrezal otroški jok zbujanja iz spanja, zato bi podelila samo zares zares čudežen trenutek, ob katerem postanem še danes vsa solzna.

V praksi sva za sobotni dan vedno želeli pripraviti nekaj močnega. Čudovita izkušnja podelitve lastne ranljivosti je lahko nadnaravno osvobajajoča, a hkrati nisva želeli, da to izpade izsiljeno in nenaravno, ko se nekatere za to še ne čutijo dovolj varne.

Ker sem bila sama zadolžena za ta večer, sem Tino prosila, če lahko pripravi pričevanje. Naj pove nekaj o izkušnji Božje ljubezni. Že ob načrtovanju je pokazala malce ambivalence, sobotno popoldne pa mi je vsaj trikrat rekla, da res ne bi in naj ima raje Hana (varuška) stand-up. 🙂
V resnici je najbrž tudi sama vedela, da to mora storiti.
Tina, ki se je še četrt ure nazaj borila s skušnjavo, da tega ne bo zmogla, se je ob mojem povabilu k besedi, v zadregi nasmehnila.
Ko je odprla usta, je bila njena stara nesigurna različica izbrisana. Vsaka njena beseda je imela smisel in njena pripoved se je pretakala kot reka. Takrat me je prešinilo, da se mi še nikoli ni zdela lepša! Njena pripoved je odprla naša srca in kar je bilo mnogo več, kot si je katera koli izmed naju lahko predstavljala v najboljšem scenariju – druga ženska je želela podeliti zgodbo. In potem še ena. In še ena … dokler nismo vse dodale koščka naše zgodbe v mozaik silhuete ženskega življenja. Se to zares dogaja? me je prešinilo vmes. Ste se kdaj zmogli v svobodi jokati in smejati v nalezljivem se so-čutju? To odpira in ozdravlja srce…

Moja zgodba se je primorana zaključiti, ker se dojenček že igra na tepihu. Nadaljevati kasneje ne bom mogla, ker je navdih kot regratova lučka. Ko jo enkrat veter razpiha, je ni mogoče več sestaviti, pa se lahko še tako trudiš.

Čeprav se knjige po navadi začnejo z zahvalami, bom jaz z njimi končala.

Hvala tisti, ki nam je bila vsem za zgled, kaj pomeni, da si super mama.
Hvala tisti, ki je prinesla energičnost in motiviranost.
Hvala tisti, ki nas je opomnila, da Bog dela čudeže.
Hvala tisti, ki je z nami delila njene solze in razigrani smeh.
Hvala tisti, ki si je upala biti resnična, ko bi lahko bila zadržana.
Hvala tisti, ki je prinesla toplino in z njo skrbela za otročičke.
Hvala tisti, ki nas je sprostila in nasmejala.
In hvala tisti, ki (si) je zaupala in vztrajala.
IMG_5058

 

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s