Mama Šeherezada

September je bil v naši družini mesec spremembe. O. je začel obiskovati nov vrtec, česar smo bili zelo veseli, hkrati pa takšna sprememba prinaša kar nekaj strahu in negotovosti. Težko je za otroka in za starše, ki vidijo in čutijo, kako mu je težko. Morda smo mame še bolj notranje uglašene na naše otroke. Sama imam večkrat občutek, da se čustveno stanje med mano in starejšim sinom kar pretaka iz enega v drugega. Njegova stiska je bila hkrati moja stiska.

In potem se je začel ta začarani krog nesodelovanja, frustracije in solza. On najbrž z občutkom, da se stene njegovega sveta rušijo nanj, jaz pa z občutkom, da vsa ta podrtija pade še v moje roke, ko sem že tako imela občutek, da ne zmorem.

V eni roki poganjalček, v nosilki dojenček, na hrbtu dva nahrbtnika in v drugi roki dlan triletnika, ki se hoče izmuzniti, saj ugotovi, da po desetih metrih hoje iz vrtca noče naprej. In potem se vrže na tla in jok sredi pločnika, jaz ga poskušam pobrati, on noče stopiti na noge, en nahrbtnik mi zdrsne z ramena, guma poganjalčka zadane tamalga, se začne še bolj dreti, mene poganjalček nekako uščipne, ob vsem mojem sklanjanju začne še čisto ta majčken na vse grlo protestirati … Mislim, da ste dojeli point, a?
Na koncu smo prišli domov, ampak je bilo vse skupaj kar brutalno. Realno sem ugotovila, da tako ne bo šlo.

Nov dan, nov začetek.

Preden sem se odpravila v vrtec, sem si privoščila osebno pomirjanje. Zavestno sem poskrbela, da sem dobro razpoložena, nisem utrujena, lačna ali raztresena. Let’s do this!

Ko sem prišla, so se ravno odpravljali ven in je mali rekel, da še noče domov (v vrtcu imajo en fensi poganjalček, ki mu je zelo všeč). Ok, to je dober znak!
Potem sem se še pol ure sprehajala okoli, ker O. kar ni in ni hotel domov. To čakanje mi še nikoli ni bilo v večje veselje, ker je pomenilo, da se moj otrok v vrtcu super počuti.

Tako, pa sem ga na koncu le zvabila ven, pobere še svoj nahrbtnik in greva. Se malo pogovarjava, kako je bilo v vrtcu, pa kmalu nimava več o čem govoriti. Uf, kaj pa zdaj? Še tri korake pa se bo naveličal in rekel, naj ga nesem.

In takrat me prešine! Poleti sem sestavljala pravljico o starki, ki pripoveduje zgodbe. Torej bom za pot iz vrtca bila tista gospa z dolgimi sivimi lasmi, rdečim krilom in od zemlje umazanimi nogami, ki pripoveduje s takim žarom, da otroci vedno pobegnejo k njej, ko lahko.

Pa sem začela: »Nekoč, nekje v nekem drugem svetu v drugem času je živel O. Imel je še bratca A., ki pa je bil še premajhen, da bi se z njim podil po gozdu, zato se je O. včasih dolgočasil. Vse dokler se nekega dne ni spomnil, da bi z očkom lahko zgradila hišico na drevesu…«

Mali obožuje pravljice in moja, v kateri nastopa sam, ga je povsem uročila. Tako mi na poti iz vrtca, če kdaj pozabim začeti, kar sam reče: »Mami, kaj pa pravljica?!«

»O, saj res! Kje sva že ostala?«

In mali mi na čudovito preprost način obnovi zgodbo, sama pa ob tem razumem, katere stvari se dotaknejo njegovega sveta ter kaj mu pomenijo. Včasih se zgodi, da z zgodbo kar sam nadaljuje! Takrat ne bi mogla biti bolj ponosna nanj! Kakšna domišljija, kakšna predanost vlogi… Kar gane me, ko vidim, da si naslika svoj svet zgodbe in kako se vživi, česa vsega je zmožna njegova mala glavica.

In tako si pripovedujeva. Včasih zajadram v zgodbe in malenkosti, ki so lepe meni, njemu pa nadvse oddaljene in tuje, takrat moram začeti na novo. Sama sem primorana čutiti svet kot on, da mu lahko povem zgodbo, ki jo bo čutil kot svojo.

Vedno končam tako, da ga nadvse zanima nadaljevanje. Ker to Šeherezade pač počnejo. Pa naj gre za en dan življenja več ali le za uspešno pot iz vrtca domov.

Mother and son you are my moon and my star art print, gift idea mother's day with quote by claudiatremblay on Etsy

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s