Pet minut nazaj sem vstopila čez vhodna vrata. Iz moje kape curlja staljen sneg, moji čevlji so naredili že eno veliko lužo, a imam občutek, da je večja luža v njih. Ne, čeprav že dva meseca govorim, da rabim zimske škornje, jih še nisem šla iskat. Med hojo iz vrtca po morju plundre sem bila še dovolj motivirana, da bi se takoj usedla v avto in se zapeljala v trgovino, sedaj pa je moja motivacija že silno opešana.
Arti je zaspal in je kot ena koalica stisnjen k meni v nosilki. Seveda se nisem spomnila, da bi vzela dežnik, zato je njegova kapuca čisto premočena. Ampak mu ni hudega.
Zbrcam čevlje z nog, slečem jakno, otresem kapo in položim malega v posteljo. Ker se predrami, se moram še malo uleči k njemu. Ampak mi ni hudega.
Tako ali tako je danes eden izmed tistih bolj zadržanih dni. Oli je jokal, ko sem ga pustila v vrtcu, zato sem še malo potrta.
Ko ugotovim, da je zaspal, se izmuznem ven iz spalnice. Ravno, da se preoblečem iz kavbojk v nekaj bolj udobnega, nogavic se mi ne da, čeprav me iz njih gledajo mokri fleki. Mah…
Svojo pot uspešno navigiram skozi hodnik, kjer iz vsake omare ali predala sedaj visi kakšna kapa ali šal, mimo stojala suhih cunj, ki jih je treba pobrati, klubske mize, kjer čakajo suhe plenice, da se jih zloži v omaro. Na kavču samo odrinem vse avtomobilčke, jope, hlače in knjige na stran, v kot si pogrnem dekico in se kot mačka zleknem gor. Ne tako zelo elegantno kot mačka, ampak bolj z izrazom “briga me za vse”, kot ga najbolj obvladajo, seveda, mačke.
Ko ne zmorem ničesar drugega, si zaželim pisanja. Zanimivo, kako se mi že ob vsakodnevnih opravkih v mislih izoblikujejo stavki. Hm… to bi morda dobro zvenelo, si mislim…
Ko imam vedno več zadolžitev za pisanje, že v naprej določene teme, kjer je več dela že s samo pripravo članka, kot pa potem s pisanjem, mi manjka tega… Najprej pisanje, potem razmišljanje. Ventiliranje.
Naša življenja so ena zanimiva zgodba.
Rumenordeča 