Rodovitnost v nerodovitnosti?

Misel, ki me spremlja že lep čas – kako biti rodoviten v (trenutni) nerodovitnosti? Moj časovni načrt je šel nekako takole: po poroki bova kakšno leto brez otrok, da se navadiva na zakon ter drug drugega, potem zanosiva in po treh ali štirih letih po poroki bo moj foto album poln slik najinega bitjeca, ki bo verjetno že osvojilo prve korake, izgovorilo prvo besedo, … Vendar … naši načrti, niso Božji načrti …

Minevata približno dve leti od najinega načrtovanja družine in še vedno se dete ni najavilo. Morda se to ne zdi veliko in verjamem, da kakšen par po tako relativno kratki dobi temu ne bi posvečal pozornosti, jaz pa sem začutila, da ima Bog z nama drugačen časovni načrt kateremu želim/va prisluhniti.

Velikokrat me je preplavilo razmišljanje kdaj bova imela otroke in vztrajanje v tem me je vodilo v občutke žalosti, jeze, razočaranja. Nisem čutila, le verjela/zaupala, da Bog ne želi, da sem/sva nesrečna, ampak naju hoče obdarit v tem, kjer sva trenutno. Moje razmišljanje se je postopoma osredotočilo na kako biti rodovitna. Nisem si mislila, da bom kdaj na to preizkušnjo gledala kot na milost, ki mi/nama je dana in na tej točki gre zahvala vsem, ki so in še molijo za naju.

Na začetku te preizkušnje mi je bilo težko gledati druge pare z otročki, nosečnice ali se veselit ob novici, da je katero dekle, ki jo poznam, zanosilo. Danes sem se zmožna veselit za vsako novo življenje, ki je naklonjeno drugim parom. Čeprav sem že nekaj let bolj osebno verna, v tem času odnos z Njim raste na drugačen način. Nagovarja me preko stvari, ki jih pred tem ne bi kaj dosti opazila; npr. kako lepo naravo nam je ustvaril. Včasih me lepota in veličina stvarstva res gane, ker govori o tem, da Oče za nas želi le najboljše. Še ne dolgo nazaj mi je bila muka sedet pol ure pred Najsvetejšim, ker nisem vedela, kaj naj počnem. Hecno, kajne? Zdaj se me ravno ob tej isti stvari toliko stvari dotakne. Prav tako mi ni bilo blizu premišljevanje Božje besede; rada sem jo brala, vendar mi ni prišla do globin srca. Nič posebnega me ni zadelo… Pred dnevi sem prijateljico prosila za molitev in mi je za vzpodbudo poslala odlomek iz Sofonije 3, 14-20. Kako globoko me je zadela ta Beseda! Kot bi Bog rekel: »Toliko lepega imam zate, zaupaj…«

Po naravi sem takšna, da imam rada vse pod kontrolo in mi prepuščanje nemalokrat prebuja tesnobo. V dani situaciji bi bila vsaka kontrola nesmisel, ker bi prinesla še več razočaranja ob neuspehu. Še v času študijskih let sem veliko molila, da bi zmogla prepuščat, čeprav nisem vedela kaj to pomeni in kako to zgleda v praksi. Ta preizkušnja me uči ravno tega. Počasi in toliko kot zmorem. Sem na poti, ki je včasih ravna in mehka, včasih ovinkasta, včasih težko prehodna, ampak pelje k cilju in je rodovitna.

Zapis je nastal pod prsti Zaupljive.