Toliko kot je žensk, toliko je različnih doživljanj ob dnevih menstruacije. Bolečine, krči, slabost, močne krvavitve … Ali pa poleg krvavitve sploh ne veste, da jo imate, ker so popolnoma neboleče in brez posebnih spremljajočih simptomov. Poleg telesnih sprememb menstruacija (lahko) prinese tudi različna čustva. Ste se kdaj vprašali kako menstruacijo doživlja ženska, ki ne more zanositi?
Predenj sva želela zanositi, na menstruacijo nisem bila kaj dosti pozorna. Nobenih posebnih telesnih simptomov in tudi sama menstrualna krvavitev je bila vedno neboleča. Predvsem nisem posvečala pozornosti čutenjem in kako se med ciklusom spreminjajo. Zdaj, ko želim zanositi sem precej bolj pozorna na celosten vidik (telesni, čustveni, duhovni) menstrualnega cikla, kar mi pomaga dobro reflektirati sebe kot žensko in doživljanje okolice znotraj cikla. Predvsem so ta občutja bolj izrazita v času krvavitve.
Verjamem, da vsaka od nas, ki čakamo na zanositev, menstruacijo doživi drugače, kot če te preizkušnje ne bi imela. Kljub vsemu zaupanju, ki ga imam (navezujoče na prvi zapis), še vedno vsak mesec upam, da sem tokrat zanosila. Bolj sem pozorna na morebitne nosečniške znake, in ko pride menstruacija mi, seveda, ni vseeno. Včasih me bolj potre, včasih manj. Pride mesec, ko temu, da nisen zanosila, ne posvečam posebne pozornosti, in pride mesec (kot npr. sedaj), ko me začetek krvavitve zelo potre.
Prva misel, ki me je prešinila danes, ob začetku menstruacije, je bila: »Kaj je z mojim telesom narobe, da ni zmožno zanosit?« Saj je ženska ustvarjena za to, da zanosi, donosi in rodi… Kako to, da moje telo ne funkcionira tako? Odgovora na to seveda nimam, niti ga nima moj mož, niti noben zdravnik. Začetni jezi je sledila žalost in solze… Ko preprosto zmanjka besed in solze govorijo same zase. Začutila sem res močno željo, da greva zvečer k maši, ker vem, da ima Bog odgovor. Pa nisem želela iti po odgovor, ker le-ta ne bi nič spremenil. Želela sem tolažbo in upanje, da križ, ki ga nosim, ni večen. V tišini sva se odpeljala do bližnje cerkve in imela sva celó srečo, da je bilo pred mašo izpostavljeno Najsvetejše.
Pred Boga sem prinesla svojo nemoč, jezo, žalost. Brez vprašanj in brez prerekanja. Želela sem si samo miru in Njegove bližine. Me tudi tokrat ni pustil praznih rok. Od maše sem odšla pomirjena – ne samo telesno, temveč z mirom v srcu. Preizkušnja še vedno ni lahka, vendar sem ponovno dobila zaupanje, da je On z nama. Menstruacija pomeni konec nečesa in s tem koncem se rojeva priložnost za nov začetek upanja, zaupanja, vztrajnosti ter prepuščanja. Saj imamo obljubo, da križ ni zadnja postaja…
Zaupljiva
Rumenordeča 