»Kdaj bosta pa vidva imela otroke?«

Vprašanja, ki jih dobivamo zakonci, ki smo po parih letih zakona še vedno brez otrok, se glasijo nekako takole: Kdaj bosta pa vidva imela otroke? – Že načrtujeta družino? – Sta že kaj naročila? – A si želita otroke? … In še kakšno bi se našlo.

Po parih mesecih zakona sem na takšna vprašanja z lahkoto odgovorila, da še ni čas, ker želiva začeti zakon sama ipd. Kasneje in še danes pa me takšna vprašanja zelo zmotijo. Običajno sem/sva jih dobivala od istih ljudi. Tistih, ki sem jim že vsaj dvakrat odgovorila: »Bodo, ko bo čas« in še vedno niso razumeli. Včasih sem imela občutek, da jim je pomembno samo, kdaj mi bo začel rasti trebuh, in da nikogar ne zanima, kako se počutim ob teh vsiljivih vprašanjih.

In kako sem se počutila? Kot da je pomembno samo to, kdaj bom noseča in da je moja vrednost odvisna od rojstva otroka. Pri komu sem celo dobila občutek, da me ima za dobro kristjanko samo, če imam otroke. Pogosto je to še poglobilo moj občutek, da z mojim telesom nekaj ni v redu, če ne morem zanositi. Odgovoru sem se znala spretno izmikati in preusmeriti temo, ker nisem želela, da bi kdo začel preveč spraševati. Pa ne zato, ker bi se česa sramovala, ampak ker sem močno čutila, da gre samo za firbec in ne za iskreno zanimanje. Normalno je, da se ljudje sprašujejo, zakaj par let po poroki še ni nobenega otroka – tudi sama se to sprašujem pri drugih parih, ki jih poznam. In normalno je, da vsi pričakujemo, da ženskam kmalu po poroki začne rasti trebušček. Je pa dobro imeti toliko samokritičnosti, da začutimo, kdaj je primerno vprašati in kdaj je bolje biti tiho ter pustit paru, da sam začne to temo.

Spomnim se, da sem se dobro leto nazaj bežno srečala z znancem na cesti in še predenj se uspeva pozdraviti, reče: »Kako gre nosečnost?« Ne vem, od kje so začele krožiti govorice, da sem noseča; v resnici sem samo pridobila kakšen kg več. Me je res prizadelo. Malo zato, ker so si namislili nosečnost, ki je ni, in malo zato, ker sem si že želela na to vprašanje odgovorit: »Dobro, hvala!«

Verjamem, da nihče, ki vpraša kaj v tej smeri ne misli slabo. Običajno me ni zmotilo, če me je kdo vprašal enkrat. Bilo pa je par ljudi, ki so to vprašali vsake tri mesece. Če to berete in se najdete med tistimi, ki vas ves čas zanima, kdaj se bo najavilo dete pri znancih/prijateljih/sorodnikih, vas spodbujam, da za trenutek pomislite, kako bi se vi počutili, če bi vas nekdo nenehno zasliševal. Dovolite, da par sam izpostavi to temo, če želi. In če to berete tiste/tisti, ki še čakate, da se bo dete najavilo, vas spodbujam, da bi znali postaviti jasno mejo – znancem, prijateljem in navsezadnje tudi staršem. Načrtovanje družine je tako intimna in ranljiva stvar, da nihče nima pravice vstopiti vanjo, če ga vi ne povabite. Navsezadnje odgovora na zgoraj zapisana vprašanja nima nihče…

Za konec bi omenila še drugi vidik, ki je prav tako moteč kot vprašanja: »Kdaj bosta imela otroke?« Včasih se zgodi, da kdo želi tolažiti v smislu, da sigurno bojo otroci, samo sprostita se in ne razmišljajta o tem ipd. Poznano, kajne? Na to sem postala enako alergična kot na tisto prvo, ker nihče na zemlji ne more tega vedeti. Takšne »spodbude« ustvarjajo enak pritisk kot vprašanja zgoraj. Kaj pa, če jih ne bo? Je zato moje življenje kaj manj rodovitno? Bo najin zakon manj uspešen? Seveda ne! Rodovitnost in sreča v zakonu nista odvisna od otrok, čeprav ni vedno lahko čakati dveh črtic na testu nosečnosti. Zakon je poslanstvo, ki nam je zaupano – z otroki ali brez.

david-nunez-218468-unsplash

Zaupljiva

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s