Neplodnost kot pot od velikega četrtka do nedeljskega jutra

Ker se bliža velika noč in še prej velikonočno tridnevje, mi je na misel prišlo, da so vse preizkušnje del tridnevja. Velikemu četrtku sledi veliki petek, ki nas popelje do velike sobote, in končno je tu nedelja – vstajenje, ko je hudo za nami, nas pa prebudi življenje. Kako v vseh teh velikih dneh vidim neplodnost?

Veliki četrtek je čas darovanja. Najprej darovanje zakoncev drug drugemu; ko so lepi in malo manj lepi časi; ko smo zaljubljeni, in ko se prepiramo. Najgloblja oblika darovanja je spolni odnos, kjer si mož in žena s telesom izrazita, da bosta vedno tam drug za drugega in se bosta sprejemala v vsem, kar sta ter takšna kot sta. In ljubezen se vedno želi darovati, odpirati za novo, odpirati življenju. V velikem četrtku se zakonca podarjata ne le drug drugemu, temveč želita sebe darovati za najdragocenejši dar – za otroka. V tem obdobju morda že zaslutita, da ni vse tako kot sta si zamislila. Da je minilo že kar nekaj »velikih četrtkov« in še vedno je na testu nosečnosti le ena črtica. Pojavita se strah, jeza, dvom, tisoč in eno vprašanje, …

Nastopi veliki petek. Trpljenje in smrt. Spoznanje, da nekaj ni v redu. Da najini telesi nista rodovitni. Trpljenje velikega petka je za vsak par drugačno. Nekdo bo dal čez vse možne preiskave in postopke, da pride do želenega otroka. Nekdo se bo vdal v usodo. Nekdo bo molil. Nekdo se bo jokal do zadnje solze. Nekdo se bo jezil. Nekdo bo potlačil vsa čutenja in se delal, da ni nič narobe, srce pa bo jokalo. Nekdo se bo postavil v vrsto za posvojitev. In NIČ od tega ni narobe, ker je trpljenje proces brez navodil. Nato pride smrt – naših želja, pričakovanj in sanj o otroku. Umre naše načrtovanje družine, naše želje povezane z otroci in naši načrti. Mogoče je to edina pot, da končno damo prednost Božjemu načrtu, ki bo veliko boljši od našega, čeprav v dani situaciji to težko verjamemo. Moj veliki petek je bil na začetku ob pogledu na nosečnice, ob novici, da je katera od prijateljic zanosila in ob menstruaciji, ki je še posebej občutljivo obdobje, saj takrat zelo konkretno in telesno doživimo to smrt (glej prejšnji zapis).

Že smo pri veliki soboti. Molk in čakanje. Naši načrti so umrli in želja se ni uresničila. Jezus je v grobu. Kaj pa smo mi dali v grob? Načrte, upanje, sanje, nosečnost, … Naš molk je v tem, da ne govorimo o neplodnosti, niti ne želimo, da so ljudje na to pozorni. Vidimo naš križ in si pogostokrat želimo, da bi se pri velikem četrtku vse spremenilo. Da tega križa ne bi bilo. Meni je ravno ta križ omogočil, da se je rojevalo nekaj, kar se sicer ne bi ali pa bi mogoče se, a na drugačen način (glej prvi zapis). Križ ni zadnja postaja – je pot, da pridemo do …

nedelje – vstajenja. Za vse nas si želim, da bi v polnosti bili tukaj. Grob je odprt in Jezus je premagal smrt. Če je premagal smrt, kaj je lahko tako težkega, da nas ne bi rešil? Nič. Verjamem, da prevečkrat čutimo ravno obratno, vendar čutenja ne morejo spremeniti resnice. Jezus živi in skupaj z njim lahko vstane vsak od nas. Čeprav so bili najini/človeški načrti drugačni, sva in sta poklicana v življenje. Vsak par mora odkriti, kje je njuna rodovitnost, ker fant in dekle nikoli nista poklicana v zakon brez poslanstva. Sta pričevalca Boga in za Boga.

Kje v tem tridnevju sem jaz? Zelo različno. Še vedno pride (sicer redko) veliki petek in tudi nedeljsko jutro lahko izkušam. Grem/greva pogumno naprej v odkrivanju najinega poslanstva in rodovitnosti. Upava, da kmalu tudi v otrocih.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s