Za več svobode in humanosti pri porodu! #prekinimotišino

V 60-ih in  70-ih letih prejšnjega stoletja se je porod večinsko preselil v porodnišnice. Medikalizacija je pripomogla k manjši umrljivosti dojenčkov. Podatki NIJZ kažejo, da je iz leta 1986 do 2016 umrljivost dojenčkov padla iz 12,2 na 2,1 na 1000 živorojenih. A kljub temu je medikalizacija pokazala tudi pomanjkljivosti. Te se kažejo v pretirani uporabi invazivnih postopkov, ki niso bili potrebni, in v razosebljanju porodnice. Čustva in občutja porodnice postanejo postranskega pomena  –  važno, da sta oba živa, kajne?

Sistem, ki se nadvse trudi, da bi onemogočil ženskam svobodno izbiro poroda, porodnega okolja in osebja nevarno prehaja v sistem totalitarnosti, kjer se avtonomija posameznice, zaradi lovk, ki pod geslom pomoči prevzemajo nadzor nad še tako intimnimi vidiki življenja, razkraja.V 80. in 90. letih se je kot odziv na ta tehnokratski model obravnave poroda začelo gibanje za humanizacijo poroda, ki je poudarjalo partnerski odnos med žensko in zdravstvenim delavcem, sočutje in individualno obravnavo. Ženska bi morala biti v središču poroda ter sprejemati odločitve, kaj se bo z njo zgodilo.

Kako je za porodnišnico, ki je bila ustvarjena, da implementira principe tehnokratskega modela, ki je usmerjen v kontrolo infekcije, postopke, varnost in jamstvo, težko razumeti ta pogled, kar malce ironično predstavlja izjava predstavnika Strokovnega združenja izvajalcev zdravstvene in babiške nege, ko reče: »Problem pa, seveda, nastane, ko porodnica pride že z izdelanim planom poroda, v katerem so določene zahteve, ki se ne skladajo s stroko.«

Stavek bi bil bližje resnici, če bi besedo »stroka« povsem enostavno zamenjali z »rutino«, saj bi z besedo  »stroka« lahko napačno povezovali neko znanstveno panogo, ki na področju rojevanja to ni – več rutinskih postopkov in zahtev namreč ni utemeljenih v znanstvenih dognanjih ali so celo odsvetovani.

»Zakaj takoj kaj ne rečejo?«

Je začudenje nad tem zares utemeljeno? Travmatična obravnava, ki so jo bile deležne ženske iz zgodb, ne kaže na sočuten odnos, ki bi ga ženska med porodom potrebovala. Ko je oseba žrtev zlorabe, se zapre in ogradi, ker si ne sme dovoliti biti ponovno ranljiva.

Če je bila v porodni sobi grdo obravnavana – kdo ji zagotavlja, da bo kasneje v porodnišnici, ko se je zaradi rojstva njenega otroka življenje naenkrat zasukalo na glavo, ko izkuša prevrednotenje svoje identitete in se sooča s kupom izzivov z nenapovedanim izidom, naletela na sočutna ušesa? Redke bi si upale tvegati. Jaz si ne bi.