Sem mama, ki dela od doma in ob popoldnevih. In ima (zaenkrat) otroka doma. Kako je?
Težko. Pa vendar od svoje odločitve za takšno življenje ne odstopam.
Že, ko sva se z možem poročila, takrat še oba študenta, sva se odločila, da bo eden izmed naju ostal doma pri otrocih in delal od doma. Leto po poroki je mož dobil dobro službo – tako da je kanček stereotipno vloga ustvarjalca doma padla name. Na srečo! 🙂
Še vedno se namuznem, ko se spomnim izrazov na obrazu ljudi, ki so me vprašali, kam pa mislim iti delat po faksu in sem odgovorila, da nimam namena iskati službe. Pojma nimam, kaj so si dejansko takrat predstavljali, da bom počela. Mogoče sedela na kavču, jedla lazanjo, pila pivo in gledala Game of Thrones. Čeprav se sliši mikavno, sem vedela, da ni skrbi, da bi imela premalo dela. V moji glavi ves čas brenči. Vedno imam ideje, kaj bi bilo nujno treba narediti. Na nek način je to blagoslov in prekletstvo.
Blagoslov zato, ker konstantno delaš na svojih sposobnostih, se razvijaš, poizkušaš, dobivaš izkušnje in vedno več realne vizije za življenje. Bolj začutiš tisto poklicanost na neko mesto v življenju.
Prekletstvo pa zato, ker je res enostavno pretiravati. Biti ves čas zaposlen in zaseden ni enako biti produktiven. Reči ja vsemu, sprejeti preveč obveznosti in odgovornosti prinese s sabo tudi preobremenjenost.
Nekaj mesecev nazaj sem si zapomnila komentar Jordana Petersona, ko je dejal, da mora mlad človek pregoreti, da začuti, koliko je sposoben in kje so njegove meje. Okej – kljukica!
V mojem življenju je to pomenilo, da sem na neki točki hendlala otroka, šolo, pisanje prispevkov za revije in spletne strani, spletno trgovinico, skupinice za mamice, popoldne sem skočila učit FertilityCare in otroka na vratih predala možu. Včasih sem se zvečer samo zaprla v kopalnico in jokala.
Drugi otrok pa je podrl mojo vizijo o vseh projektih, ki jih bom ob njemu vodila. Spal je namreč malo tukaj, malo tam, večinoma samo v naročju. Ste kdaj pisali članek ali pa seminarsko nalogo 5 minut in čez pol ure spet 5 minut in čez 45 minut spet 5 minut? Zame je bila to najbolj realna primerjava za Sizifovo delo.
To, da sem si ves čas govorila, kaj vse moram in kaj vse je še treba, me je ubijalo. Ravno nekje v tistem obdobju sem si zapomnila citat iz knjige, ki mi jo je pomolil mož (ne vem več katere) – capacity is a state of mind. Ha – seveda! sem si rekla. No, moja kapaciteta je bila že samo z dojenčkom napolnjena do roba!
Ampak! – vedno sledi ampak! – stavek mi je ostal v spominu. Večkrat sem se ga spomnila, se občasno namrdnila in si rekla, da avtor pretirava, hkrati pa sem opazila, da sem na vse moje stvari začela gledati drugače. Kljub temu da z mojim dojenčkom nisem mogla planirati ničesar – oh, ljuba rutina, kje si? – sem v glavi začela predalčkati. Na A4 list sem si natisnila mesečni koledar in si za eno obveznost označila več dni. Mogoče nekdo napiše članek med 10. in 13. uro, no, jaz ga napišem med 10. in 13. v mesecu. 🙂
Tempo sem prilagodila svojemu življenju, ki se je večinoma vrtel okoli dojenja, pokakanih plenic in uspavanja, tako sem tudi zalogaj dela prilagodila realni količini časa, ki mi je ostal na voljo.
Kapaciteta (dela) je zagotovo stanje uma. Ampak najprej sem morala (raz)umno pogledati na svet.
Mož mi je govoril: “Uživaj v porodniški!”, jaz pa sem se spraševala, kako za vraga se to naredi?! Ker vedno obstaja mail, ki čaka, da se ga odpošlje, vedno čaka članek ali pa račun, da se spiše – pa tukaj je še diploma! Ah…
Kje sem našla svoj raz(um)? V dobri organizaciji, ki je bila prilagojena mami z dojenčkom in ne drugim mojim vrstnikom.
O tem, kako pa sedaj – se mi zdi, da kar uspešno – hendlam obveznosti, pa v naslednjem prispevku.
Tale je ratal že čist predolg. 😊
Mamory lane ❤️ Tukaj je bil pri miru sam tok, da sem lahko slikala… 😐
Iščeš katoliško pripravo na porod iz udobja svojega kavča? Pridruži se nam na januarski spletni pripravi na porod!
Se želiš prijaviti na Rumenordečine novice? To lahko storiš TUKAJ.
Rumenordeča 