Zapisi prvega trimesečja

Nosečnost. Komaj sem videla dve črtici na testu, sem se usedla v avto in odpeljala v laboratorij na hormonski test. Ne za potrditev nosečnosti, pač pa za vpogled v moje hormonsko stanje, ki igra zelo pomembno vlogo v nosečnosti. Zaradi moje zgodovine spontanih splavov sem pod drobnogledom. Hvala Bogu za NaPro in Neo zdravnike, ki mi svetujejo zdravljenje.

Prvi test – ok, 4 dni kasneje – hcg lepo narašča, progesteron pade, estradiol pa se ne dvigne dovolj. Panika! Še isti dan mi zdravnik predpiše progesteron, čez nekaj dni pa sva z možem odpotovala v Ameriko, kjer sem še drugo zdravilo lahko preprosto kupila v lekarni. Easy as that.

Čeprav sem nosečnost želela še nekoliko zadržati zase, me je slabost že v 5. tednu povsem pokosila. Ne jutranja slabost (oh, ko bi bila) – govorim o slabosti čez cel dan.

V resnici je smešno, kako neka povsem običajna stvar, kot je hrana, zate postane tako komplicirana stvar. Bilo mi je slabo, če nisem jedla. Ampak – bilo mi je slabo tudi, ko sem jedla. Ah – vsak grižljaj je bil muka! Včasih sem od frustracije kar jokala. Počutila sem se tako bedno, švoh in vsem v breme!

Po parih dneh, ko sem se pač mogla nehat zgovarjat na jatlag, se je zakompliciralo. Slabo mi je bilo skoraj ves čas – razen mogoče pol ure po tem, ko sem se najedla.

Na 3. dan obiska, se je punca vrtela 5 minut okoli mene – če rabim krekerje, če rabim ingver, če rabim to ali ono, in ko je rekla: »Ok – I am getting you some medication!« sem samo zavzdihnila: »Stop… I’m pregnant.« In potem sem počasi povedala vsem, ki so me kaj spraševali. Za ceno ljubega miru in splošnega razumevanja situacije.

*

Včasih čez dan jokam samo za to, ker se počutim čisto neuporabno. Da se zapeljem na individualno srečanje s klienti, mi je že skoraj znanstvena fantastika.

Že po skype srečanju od doma, se potem moram iti za eno uro uleč, ker sem izžeta.

Ah, to me res ubija. Slabost itak – ampak tudi utrujenost. Možgani mi sploh ne delajo. Sedim za računalnikom in samo delanje predstavitve je pravo mučenje. V eni uri naredim 4 osnovne slajde. V meni ni niti enega drobca motivacije. To, da sem neproduktivna, me ubija. Tole obdobje je glavni razlog, da sem se bala nosečnosti. Res sem včasih začudena, kako to, da se ženske vseeno odločamo za nosečnost.

*

Danes sva povedala otrokom. Jaz sem bila malo zadržana, ker sem bila prepričana, da bosta povedala vsem naprej. Sicer nisva rekla čudežnega stavka, da bi se to zgodilo »pa ne nikomur povedat!«, tako da bomo videli, kako bo. Gašper je želel, da poveva, ker je bilo tudi njima že zelo nenavadno, zakaj sem ves čas kot kup nesreče ležala na kavču ali v postelji.

Ko je Oliver vprašal, če se počutim slabo zato, ker imam raka, sem vedela, da je pa res že treba povedati.

Gašper jima je zvečer pred spanjem povedal, da imam v trebuhu majčkenega dojenčka. Povedal je tudi, da se včasih pri tako majčkenih dojenčkih lahko kaj zgodi, da prej umrejo, kar se je mamici že zgodilo, a da upamo, da bo s tem vse v redu.

*

Fanta nista vse povprek v zadevi z nosečnostjo. Večinoma se na to redko spomnita, danes pa me je nasmejalo Oliverjevo vprašanje, ko me je vprašal: »Mami, kje boš pa ti rodila?« Otroci mam, ki rojevamo doma, se ukvarjajo z res drugačnim spektrom predstave o porodu. J Vprašanje je bilo namreč na mestu, ker se v tem letu želimo preseliti. Sem dejala, da morda že v novi hiši ali pa tukaj še v tem stanovanju.

Zaenkrat nista povedala še nikomur. J

*

Danes sem imela prvi pregled. Poskušala sem ne preveč razmišljati o »kaj pa če…« varianti. Torej, čisto navaden začetek dneva. Spraviš otroke v vrtec, potem se odpelješ do zdravstvenega doma, tam bereš knjigo in se pogovarjaš o tekočih stvareh. Seveda tudi o vremenu, ker tale zima pa res ni za nikamor.  Povsem navadno, seveda. Ker vsak dan pač zveš, ali je tvoj otrok še živ, ali ne…

To je bil prvi pregled, na katerem sem jokala od veselja, ko sem videla in slišala bitje malega srčka. 8 tednov. Ko 2 poprej pri 8 tednih ni bilo več slišati. Ti kar rasti, dete, rasti…

Mislim, da z vsakim pregledom zraste moje spoštovanje do ginekologinje. Ni tako samoumevno, da zdravnik spoštuje izbiro pacienta, četudi se mu morda zdi nenavadna. Ko sem pri Arturju povedala, da bom rodila doma in da imam babiško oskrbo, je dejala: »Potem pa mi vi povejte, kje me potrebujete!« Res sem ostala brez besed. To je duh služenja v poklicih pomoči! Za vsak test, za vsak pregled me vpraša, če ga želim opraviti. Nobene vzvišenosti o superiornosti naše prenatalne nege. Ko sem tokrat povedala, kakšno je moje zdravljenje, ki v Sloveniji ni konvencionalno, je to potrdila, a hkrati dejala, da verjame, da se na te stvari spoznam in da imam zagotovo dobro oskrbo.

*

Danes sem imela 4 odvzem krvi v enem mesecu. Zjutraj, na tešče, ko se že tako ali tako počutim čisto za nič. Ko sem na stolu sedela z zavihanim rokavom na levi roki, sem se že na pol zjokala. Res imam dovolj tega špikanja in vsega skupaj. Ni bilo sicer tako slabo kot prvič, ko me je še en teden bolela roka, ampak mi res ni več do tega. Predstavljaj si, da se itak počutiš tako slabo, da ne bi prenesel niti, da te nekdo pocuka za lase in takrat tale igla res izgleda strašljivo.

Sedaj me čaka še klasični laboratorij za nosečnice. Seveda, logično je treba vse ženske preverit za hepatitis B in sifilis. Zagotovo sem namreč v teh 4 letih od ta zadnjega testiranja, fasala kaj od tega, ker res živim razburljivo življenje in za hobi seksam s sumljivimi tipi.

Sej mogoče mi ne bi bil problem pač zamižat in dat te krvi, če ne bi to šlo za par epruvetk in sem pri prejšnji nosečnosti zlezla skupaj.

Kakorkoli! Krvni testi hormonov so prišli nazaj super! Še nikoli bolje! J Zdravnica mi je potrdila, da lahko zmanjšam odmerek zdravil. Jeej! J Dober dan!

*

Počutim se kot drek. Tamal je zbolel in tudi mene boli glava, kot da bi me kdo z žlico tepel po njej. Dark secret: na youtubu gledam posnetke zlatih gumbov iz Britan’s got talent in jokam kot dež. Za nazaj me res zabavajo moje argumentacije, ko me je Oliver vprašal, zakaj jokam. Nekaj v smislu in med hlipanjem: »Poglej, kok je vesel. Lej, še on joka.« ali »Ker je to njej zadnji nastop in potem ima operacijo, po kateri 5 let ne bo hodila.« Ojoj, še zdele sem skoraj začela spet jokat.

*

Pismo, ne vem, ali je kriv njegov F45 trening ali samo nosečniški hormoni … Ampak js skor skupaj zlezem, ko si Gašper majico sleče…

*

O, moj Bog! Slabosti skoraj ni več! Dejansko sem se danes zbudila srečna! O, moj Bog, kako zelo dobre volje sem! Bogu hvala! Slabost je bila očitno stranski učinek zdravil. Ne morem verjeti. Dobila sem nazaj svoje življenje!

In danes na boksu sploh nisem umrla! Čist brez težav sem zvozila do konca, tudi intenzivne vaje na koncu. Sicer sem ostajala malo bolj brez sape, ampak ne tako ekstremno, kot en teden nazaj, ko sploh nisem mogla nič.

Končno sem naredila tudi majhen korak nazaj k mojemu »službenemu« življenju. Dejansko sem se tega na smrt bala, ker sem čutila en velik odpor in strah. Danes delam že 3 ure, kar je naravnost REKORD! Spisala sem skoraj že vse objave za en mesec v naprej. Ravnokar sem potrdila nov projekt in šefici sem pisala, da mi lahko da kaj novega za delat. Am… Hm. Upam, da nisem preveč velikopotezna… Bomo videli.

Res se čutim v iber kreativna. Taka umetniška naravnanost me preveva. Počutim se ful v stiku s svetom. Ful je nenavadno pisati ali govoriti o tem, brez da povem, da sem noseča. Res nisem bila nikoli domača v prekrivanju. Ampak ja – sva sklenila, da počakava do naslednjega pregleda pri treh mesecih.

Skuhala sem si celo skodelico kave. Sama. Kdo pa še danes za to pošilja mamo?

*

Aaa! Od glavobola se mi meša! Spet zamašen nos. Dejansko me cela desna stran obraza že na dotik boli. Tole spet traja že dva dni. Lahko imam čist nosečniški glavobol, lahko je od prehlada. Ne vem.

Zvečer me je pograbil čist en iracionalen strah, da bom umrla. Oziroma, kaj če resno zbolim v času nosečnosti? Kaj če bi zdravljenje ogrozilo otroka in ga ne bi sprejela in potem bi umrla? In pustila moža z tremi majhnimi otroki. Morbidne misli.

*

Vnetje sinusov. Resno? Recimo, da se znebim slabosti, in me v posteljo položi bolezen. Česa takega pa že dolgo časa nisem staknila. Da bi trajalo tako dolgo. Najbrž je itak zato kriv čisto obubožan imunski sistem zaradi nosečnosti. V resnici se mi smili Gašper, ker skrbi za vse in se sploh nima časa usest.

Ko sem rekla, da ni šans, da grem v naslednjo nosečnost zavestno in načrtno, ker bi bila najbrž čist napsihirana, kaj vse me spet čaka, je Gašper reku: »Sej, tudi trije otroci so dost.« Res tale nosečnost zahteva veliko – od vseh nas.

Čeprav se nam bo zagotovo, poleg tegale, pridružil kasneje še kak otročiček, zavestno NIKAKOR ne grem več v nosečnost. Po mojem bi me od anksioznosti pobralo. Malo okrniš pravila za izogibanje nosečnosti, parkrat pozabiš zabeležit, pa dobiš tiste želene procente za presenečenje. Ko si enkrat v tem, pol niti ni prostora za zaskrbljenost.

*

Po maši se pogovarjam z Arturjevo vzgojiteljico. Povem, da sem veliko bolna in da je najbrž razlog – aja, noseča sem! Vemo! reče ona. Ko je povedal Artur, so si mislili – ja, otroci si to želijo, pa ni nujno, da je res. Potem pa je še vzgojitelj iz Oliverjeve skupine prišel –  če pa Oliver to reče, pa najbrž mora biti kaj na tem! Simpatično.

*

Ne vem, kaj se dogaja… Ampak ta bolezen se še kar vleče. Že mislim, da je boljše, se spet začnem veseliti življenja, pa me spet povozi. Pismo! To me čisto sesuva… Mine slabost, pa moram vseeno preležati cele dneve. To, da se počutim neuporabno, je najbolj grozna stvar na svetu. Še sama sebi si grem na živce. Sekiram se tudi zaradi ta malih dveh, ker nisem nič z njima.

Izogibam se socialnim medijem in vsem visoko aktivnim ljudem, ki imajo lajf poštirkan. So zame tempirana bomba za izbruh anksioznosti. IG imam samo še, da gledam UFC boje. Ne vem, zakaj sem to začela gledat, ampak me je čist potegnilo not.

*

Toliko o mojem planu, da vzdržujem fizično formo. Enkrat na teden, če mi rata na boks je že čudež… Plus da imam potem še tri dni tak musklfiber, da imam občutek, da sem že zarad tega bolna. Dokler se res stanje orng ne izboljša, ne planiram hodit…

*

Gašper me je dal v karanteno. Dovolilnico imam samo za cerkev in zdravstveni dom. Toliko o moderni razporeditvi vlog. 😉

Mislim, noro je – spet sem nekaj staknila. Čist sem že obupana, kaj sploh naj še delam, da se moj imunski sistem okrepi. Vsi zdravi napitki se mi že gabijo in nimam sploh motivacije.

Mi je včeraj dala prijateljica (v nosečnosti je pa reeees lepa stvar, ko ljudje ful skrbijo zate!) ene arcnije njene mame. Ni nič za pit, ampak samo za mazat, tako da bo šlo. 🙂

*

Še en ultrazvok. ❤ Vse zgleda super. ❤ Dete naše… Zdaj najbrž lahko povem naokoli.

• Zapisi prvega trimesečja. Po tem obdobju se je moje zdravstveno stanje sestavilo in, zanimivo, ZELO hitro vse pozabiš. Ko sem urejala besedilo, mi je bilo prav zanimivo brati. A sem izjemno hvaležna, da je za mano. Takrat si misliš, da nikoli ne bo minilo. Pa mine. Zahteva pa seveda, da se življenje vsaj za tisto obdobje spremeni.