Pred vami je zgodba Sanje, ki je po letih čakanja na nosečnost, le dočakala pozitiven nosečniški test. Vabljeni k branju zgodbe, ki izpostavi ambivalentnost občutkov in njihovo družbeno tabuizacijo.
“Noseča sem!”
To je bil moj stavek, ko sva v ponedeljek, 13. maja, zgodaj zjutraj pred odhodom v službo naredila test nosečnosti. V resnici sem ga naredila že v petek popoldne, vendar nisem verjela, da je realen, ker se mi je zdelo tako nemogoče, da bi zanosila. Na »plusek« sva namreč čakala dobri dve leti. Zato sva se odločila, da test čez dva dni narediva še enkrat, skupaj.
Veselje je bilo res veliko. Komaj sem se zadrževala, da ne bi vsem v službi povedala, da konec leta odhajam na porodniško. Po enem tednu se je to veselje obrnilo v tesnobo. Jokala sem od strahu, pa niti nisem vedela, česa me je strah. V določenem trenutku nisem prenesla, da v meni raste novo življenje, ker sem čutila, kot da sem izgubila svoje telo, svoje življenje. Da nikoli več ne bom brez skrbi, sproščena, spočita. Čutila sem, da nimam več kontrole. To tesnobo je povečala še skrb, da otroku škodim, ker sem bila zaradi psihičnega stanja verjetno polna stresnih hormonov. Hvala Bogu za moža, ki me je razumel, poslušal, tolažil ter spodbujal.
Počutila sem se krivo, saj družba pričakuje, da skačeš do neba, ko zanosiš, zlasti če čakaš tako dolgo kot sva midva. Ob vsakem vprašanju: »A sta full vesela?« sem z zadržanim nasmehom pritrdila, čeprav bi se najraje zjokala. Kljub vsej tesnobi, sem bila še vedno vesela otroka, ki je rastel v meni; samo moja čustva tega prve mesece v večini primerov niso izražala.
Sledil je prvi pregled. Slišala sem nešteto zgodb o tem, kako mamice jokajo, ko vidijo otročka, slišijo utrip srca. Ko je ginekologinja naredila UZ in mi pokazala malo bitjece, sem po celem telesu začutila strah in hkrati srečo, da je živ in da je vse ok. Ja, bilo me je strah, bila sem tesnobna, ampak hvaležna, da se nama je izpolnila želja. Rada sem ga imela in se veselila januarja 2021, da ga spoznam.
Ker v družbi večinoma krožijo samo romantične zgodbice o neizmernem veselju in radosti ob zanositvi, sem prav potrebovala slišati še kakšno zgodbo, ki je podobna moji. In teh je ogromno. Samo v družbi za njih ni toliko prostora, ker pač odstopajo od romantičnih pričakovanj. To, da z mamicami delimo iste občutke, me je res pomirilo, ker sem videla, da sem normalna. Da je OK, kar čutim. Da to ne pomeni, da otroka nimam rada. To samo pomeni, da je moje telo v tako drugačnem stanju, da potrebuje čas. Sem imela lepo priložnost, da se naučim sočutja do sebe.
Sčasoma so prišli lepši dnevi. Uživala sem v njegovih nežnih gibih, s katerimi je sporočal, da živi in da je dobro. Veliko sem se z njim pogovarjala, mu pela, ga božala; priznam, da kar pogrešam trebušček in vse trenutke z njim.
Danes te vrstice pišem s sinom v nosilki, ki spi na mojih prsih. Ko vmes božam njegove mehke laske, sem neskončno hvaležna, da ga imam. Čustveno je bila nosečnost na začetku res naporna. Šele kasneje je prišel mir, uživanje, veselje. Bilo je vredno potrpeti tudi to. Z veliko mero sočutja do sebe in sprejemanjem vsega, kar nosečnost prinese.
Sanja Jeriček
Si tudi ti želiš povedati zgodbo? Morda ravno tvojo zgodbo potrebuje slišati ženska, ki je trenutno v tej situaciji in potrebuje občutek, da ni sama… Ne podcenjuj besed ranljivosti in iskrenosti. Imajo neizmerno moč.
Rumenordeča 