Otroka si želiva. Pa ga še vedno ni.

Nov mesec. Novo pričakovanje dveh črtic. Ta mesec pa bo! Sigurno bo! Nekaj je bilo skozi mesec v mojem trebuhu drugače. Sigurno je to to! Končno!

Krči. Podobni kot pred menstruacijo. Napihnjen trebuh. Napete in večje prsi. Poznam že vse prve znake nosečnosti. Sem brala o tem vsak mesec do sedaj.

Krvavitev. Mogoče je le blažja krvavitev. Ugnezditev. Ne. Menstruacija. Sms možu. Jok. Jeza. Žalost. Otopelost.

Tako nekako je minilo že 11 mesecev, 11 mesecev po poroki. Ne vem, kdaj bo konec tega začaranega kroga. Poročila sva se po 7 letih skupne hoje, pri triindvajsetih in štiriindvajsetih letih. Nikoli nisem jemala kontracepcijskih tabletk. Vedela sem, da niso najboljša izbira za mojo prihodnost. Sem jim imela že doma, pa mi notranji občutek kar ni dopustil.

Kot majhna deklica sem si vedno želela 3, 4, včasih celo 5 otrok, “poročila se bova ter nato uživala srečno, mlado, družinsko življenje.” Nikoli, res nikoli nisem pomislila na tak scenarij – da naju čaka čakanje. Skoraj vsak 6. par se v Sloveniji že srečuje z neplodnostjo. Uradna medicina neplodnost definira kot bolezen, ko par po enem letu rednih nezaščitenih spolnih odnosov ne zanosi. Trenutno teče 11. mesec aktivnega prizadevanja za najinega dojenčka. Nikoli nisem pomislila, da bova v najinem krogu prijateljev mogoče to ravno midva. “Ne, nisva, nisva neplodna,” si trenutno govorim. Imava še en mesec, da dokaževa, da nisva!!

Vsak mesec je težje sprejeti, da ni nič. Težko je nekomu spregovoriti o tem, saj komentarji bolijo. Ne rečem, nekaterim parom je še težje, veliko težje (pošiljam vam pozitivne misli!). Vendar je vseeno težko, če si nekaj želiš in tega ni in ni.

Sem pa neizmerno vesela, ko izvem za prijateljico ali znanko, ki pričakuje dojenčka. Resnično se veselim z njimi in sem hvaležna, da jim je to namenjeno in jim iz srca privoščim! Ok, priznan, del srca se mi trga, da to nisem jaz, ampak verjemem, da bo tudi pod mojim srcem enkrat bil mali srček. Res sem vesela zanje, saj poznam ta občutek pričakovanja (pa čeprav se je meni vedno do sedaj potem spremenil v razočaranje).

Nekatere mesece do sedaj sem naredila test nosečnosti, druge ne. Vedno ko sem ga, je bil negativen. Še vedno sem imela v mislih, da morda to ne pomeno točno to, saj morda ta test le ni najbolj zanesljiv, ali pa moje telo še ni “razvilo” nosečniških hormonov. “Počakaj še kakšen dan,” sem si rekla. In ponovno je bila tu menstruacija. Kljub vsakomesečnim in drugačnim občutkom v trebuhu, ki so mi vzbujali upanje. Res je težko sprejeti “poraz”.

V tem obdobju sem na spletu prebrala že marsikaj. Izogibam se “medicinskim” diagnozam, nasvetom, forumom in tovrstnih spletnih strani. Berem o naravnih metodah načrtovanja družine. Opazujem in spoznavam svoje telo in cikle. In v teoriji je moj cikel “popoln” in naj bi lahko zanosila z malo truda. Živim zdravo in nimam nikakršnih zdravstvenih težav. Mogoče razlog ni v meni. Ne vem. Če povem po resnici trenutno niti še ne želim vedeti, saj še vedno verjamem, da je z obema vse uredu. Tolažim se, da je vsak mesec razočaranje posledica spleta okoliščin ter da nama bo otrok namenjen ko bo za to pravi čas (vendar si vseeno ne morem pomagat, da si ne bi mislila: “ali lahko že pride enkrat ta čas?!?”). Imava se rada in otroka si želiva oba. Pa ga še vedno ni.

Sama sem zaupala nekaj prijateljicam. Z nekaterimi se je pogovor razvil globlje, z drugimi ne – ne zamerim jim. Ne vemo, kaj reči osebi, ki se spopada s tem, sploh če nismo sami doživeli te preizkušnje. Po eni strani je bolje reči nič, kot kakšen nenamerno “beden” komentar, verjamem pa, da mislijo na naju in nama želijo vse najboljše!

Kakšna prijateljica me večkrat vpraša, kako sem in ali je že kaj. Vesela sem, da vprašajo, saj je vprašanje “kako sem” včasih zastavljeno ravno na dan, ko mi je težko in lahko nato s kom govorim.

Moje počutje je skozi mesec na splošno kar pozitivno naravnano, trudim se ne preveč razmišljati o vsem tem, kar se mi in se nama dogaja in nekako sem se skozi mesece kar naučila prepustiti. Naletim pa sem ter tja na kakšno sliko, videoposnetek, zapis, ki sprožijo val čustev. Najtežji pa je dan, ko dobim menstruacijo. Skozi mesece je vedno težje sprejeti in doživeti ta dan. Tudi to sem se sedaj že naučila, da mi je dovoljeno jokati. Pa ne v smislu smiljenja sama sebi. Z besedami ne da opisati vseh teh čustev – mešanica joka, jeze, žalosti in otopelosti, ki se izmenjajo večkrat v dnevu.

Ne skrivam tega – če me kdo vpraša, mu povem, ne obešam pa sedaj tega na “veliki zvon”. Nekaterim sem v odgovoru povedala malo manj, drugim malo več. Včasih mi je bilo žal, da sem sploh kar koli rekla, saj je komentar bolel. Največkrat je sedaj moj odgovor: “Ko bo, bo.”

Tukaj vloge tudi ne igrajo leta – “saj sta še mlada, imata še veliko časa” – nekdo si zaželi otroka pri 17. letih, nekdo pri 42. In ja, sva mlada, imava še čas (upava lahko, da res), vendar sva  kljub temu razočarana.

Bolijo tudi razni nasveti, kot so “ne smeš misliti na to”, “morata se sprostiti”… “a bejž!?!” si mislim!

Drugače pa sva srečna. Srečna sva drug z drugim in iz srca sva hvaležna za to. Ne veva kakšna je najina pot, vendar se bova prej ali slej sprijaznila z dejstvom, da vse ni v najinih rokah. Verjameva, da bo vse dobro. Zaupava.