Peti cikel. NIČ. A res, lajf?!

Za zanositev sva se odločila novembra 2019. Sestri in nekaj prijateljicam je uspelo v prvo. Mogoče pa bo tudi nama! Jaaaa, dojenček! Bližal se je konec prvega cikla, še dan, dva, počakam, potem pa naredim test. Naslednje jutro – menstruacija. Ah, razočaranje. Nisem tista srečnica, ki zanosi, ko se odloči. Drugi cikel – nič. Tretji cikel – nič. Počasi začenjam v sebi čutiti jezo, nesposobnost. Ampak nekako se mi je zdelo, da se ne smem jeziti, »je že tako prav«. Nekaj bližnjih, ki so vedeli za najin načrt, so me že spraševali:

»Kako je?«

Kaj, kako je?

»Pa, saj veš, kaj!«

NE SPRAŠUJTE ME!! NIČ ŠE NI!!!

»Aja, no saj bo, kar sprosti se, psiha FUL vpliva, veš?«

Ja, zdaj se bom pa sprostila, hvala za nasvet! 😡
Agata je sicer rekla, da še ni razloga za preplah, da je to še vse v mejah normale. Počakamo še nekaj ciklov, potem pa lahko kupim termometer za bazalno temperaturo in teste za ovulacijo, da vidimo, kaj pravi telo. Sem se strinjala, ampak me ni pomirilo, še vedno sem v tej temi pogovora čutila naboj in zraven ahhhh, zakaj ne morem tega dat skozi brez dodatnih ceremonij …

Na tej točki (v bistvu že celo malo prej) sva začela spolnost načrtovati bolj kot ne samo okrog ovulacije. Mogoče pa nisva do zdaj bila dovolj natančna.

Četrti cikel – nič. Kako spet nič?! Kaj in zakaj mi ne uspe? Niti ne razmišljam, da sva v tem dva, MENI ne uspe.

Peti cikel. NIČ. A res, lajf? Kaj moram še predelat, da bom pripravljena?! Kako sem lahko tako nesposobna … Čustveni kolaps. Break down. Občutek nesposobnosti. Ta je bil najmočnejši. V moževem objemu (tokrat je bil malo razočaran in žalosten tudi on) sem iz sebe zmetala in izjokala vse, kar sem zraven še čutila (vsem uspe, samo meni ne, NE DA se mi letat po laboratorijih in preverjat hormonov, zakaj moram to delat in zakaj drugim ni treba, kdo še mora delat teste ovulacije in merit temperaturo, dodajati hormone?!).

Izgleda, da je šlo uspešno ven. No, zanosila še nisem, čakam na izid konec šestega cikla. Ampak je občutek ob misli na zanositev drugačen. Po naravi sem nagnjena k temu, da moram najti razloge za svoje želje, dejanja, občutke. Zakaj sem si tako noro želela imeti otroka? Že skoraj tisto – HOČEM GA! Ugotovila sem, da moja glava cel čas rabi spremembe. Išče vznemirjenje in nekaj mescev je bil otrok to moje vznemirjenje, moj hajp. In nikoli ni uspelo, poraz za porazom. Po kolapsu je kar naenkrat vse postalo lažje. Nekako sem … spustila. Seveda si še vedno želim imeti otroka, samo ne čutim več tiste močne nuje. Malo sem spustila kontrolo. Termometra in ovulacijskih testov še nisem kupila. Je pa odšel tudi odpor, da bom, verjetno, morala na kontrolo hormonov. Tudi to misel spremlja večja mirnost.

Aja, pa še to mi je dalo misliti, ko je mož rekel, da seks samo še na to štelava, da bo pravi čas za zanositev, in ne na najin odnos. Če pokombiniram s tem, da sem imela strahove in ostale težave na področju spolnosti in mi je zadnje čase glede tega malo lažje, se je to v bistvu le prevesilo v spolnost z namenom zanositve. Na sredini šestega cikla nisva več gledala samo na to. Odnos – naju – nazaj na prvo mesto. Zdaj pa počasi naprej.