Iskanje poslanstva v neplodnosti

Pri svojem delu sem srečala mnogo parov, ki se srečujejo z neplodnostjo.
Na vse mislim in jih nosim v srcu, ampak eden izmed njih, mi je še posebej ostal v spominu.

V sebi sta nosila mir in zaupanje, da bosta našla pot, po kateri morata iti.

In sta jo. Čeprav morda ne takšne, kot smo si najprej vsi želeli.

Presrečna sem, da sta privolila in sta jo bila pripravljena deliti!

Ogromno tišine preveva neplodnost. Verjetno se veliko prijateljev in znancev potihem sprašuje »Koliko časa sta že onadva poročena?«, »Hm, ali misliš, da je kaj narobe?« … Na glas pa tega ne izreče skoraj nihče. Morda se bojijo, da je preboleče, morda se bojijo, da ne bodo znali prav odreagirati potem ko boš dejal, da imaš res težave … Priznam, kakšno leto ali dve po poroki me je bilo groza ob misli, da bi me kdo vprašal kaj na to temo – potem sem se začela spraševati, zakaj me/naju nihče nič ne vpraša (pa nisva ravno osebi brez dobrih prijateljev in ljubeče družine).

In potem je končno prišlo iz sodelavkinih ust povsem neposredno vprašanje: »Ali vidva ne moreta ali nočeta imeti otrok?« Priznam, pretreslo me je, bilo je, kot da bi me nekdo z vso močjo udaril po licu. Pa ne toliko direktnost vprašanja, kakor meni nepredstavljiva ideja, da ljudje morda v resnici mislijo, da otrok ne želiva – po možnosti zato, da bi se midva lahko ukvarjala s karierami. Seveda je res, da sva se zaradi neprisotnosti otrok v najinem življenju lahko mirno naprej izobraževala, bila dolge ure v službi in zaradi tega napredovala, potovala itd. Ampak kaj vse bi dala, da bi to lahko zamenjala za božanje majhnih lepih in zaobljenih podplatkov, vstajanje ponoči, podiranje kupčkov in za vse ostale bolj ali manj prijetne radosti materinstva.

Vrnimo se nazaj k zgoraj omenjenem sodelavkinem vprašanju. Vesela sem bila, da je priletelo. Najprej sem pojasnila, da si želiva otroke in da ne veva, zakaj jih nimava, da sva opravila že vse možne preglede in da nič pametnega ne ugotovijo, da vsi zdravniki rečejo, da zgleda vse dokaj OK, da pri meni hormoni niso čisto v redu, ampak da to v resnici ni nič tako hudega in da se da pomagat, sploh pa je fino, ker sva še mlada. Da sva poskusila že s spodbujanjem ovulacije, da so nama po parih neuspešnih ciklih priporočili IVF, da se za to nisva odločila … Da sem poskusila že vse mogoče in nemogoče (da si ne bi enkrat očitala, da nisem naredila vsega, kar se je dalo), od brezglutenske diete, do Bownove terapije, dodajanja vitaminov, pitja čajev, glinenih obkladkov, prehodila sva Camino in tako dalje (seznam je res kar častitljivo dolg, bolje da ne naštevam vsega :).

Sledil je seveda stari dobri stavek: »Samo sprostita se, ne tuhtat, pa bo zih ratalo.« Resnici na ljubo, morda se bo nenavadno slišalo glede na vse uradno-medicinske in alternativne metode, ki sem/sva se jih poslužila, da bi vendar lahko zanosila, ampak nikoli nisva bila nesproščena. Nikoli tudi nisem čutila kakšnega ljubosumja ob novici, da je kdo, ki ga poznam, noseč. Vedno le iskreno veselje, da drugi nimajo takih težav (ker tega res nikomur ne privoščim).

Takoj po poroki, stara sva bila 24 in 25 let, oba študenta brez rednih dohodkov, sva se odločila, da kakšno leto po poroki živiva po načelih naravnega načrtovanja družine, kar je v praksi pomenilo, da sva oba ‘živela’ moj ciklus, vsako jutro sem si merila temperaturo in tako sva vedela, kdaj so moji plodni in kdaj neplodni dnevi. Po kakšnem letu, ko sem jaz študirala in obenem imela že precej resno študentsko delo, sva se odločila, da ne bova več ‘pazila’ na tiste dni v mesecu in da lahko sprejmeva kakšnega novega člana v najino družino. Sledilo je čakanje, veliko le-tega. Ne, nisva se preveč živcirala, nisva bila prenapeta, najina spolnost je bila lepa, iskrena, prisotna takrat, ko sva to oba čutila in ne samo tehnična in na silo takrat, ko naj bi jaz imela ovulacijo. Sem pa seveda vsak mesec, in to počnem še vedno, po skoraj desetih letih zakona, nestrpno in polna radostnega pričakovanja čakala, ali menstruacija bo ali ne. Žal je vedno najprej prišla bolečina v trebuhu (ki je hej, lahko tudi eden od prvih znakov nosečnosti), potem se je prikazal tisti neželjeni rdeči madež (morda gre za vgnezditveno krvavitev?), potem pa se je ulilo (in je bilo dvomov in sanjarjenja konec). Sledilo je razočaranje, kdaj je spolzela kakšna solzica, k sreči je bil vedno poleg moj mož, ki res zna na stvari pogledati drugače kot jaz, videti dobro tam, kjer jaz vidim stvari črno. Vedno sem čutila, da sem neizmerno ljubljena in sprejeta in da je bil to razlog, zakaj se je poročil z mano. Da razlog za to niso bili najini otroci, ampak Midva in sprejetje drug drugega v polnosti v dobrem in slabem.

Leta so počasi minevala, najin odnos je bil dober in je vedno bolj rastel in zorel – imela sva precej časa za naju, za pogovor, mir, sprehode v naravo in gore, za vrtiček, psa, za službo … Uspelo se nama je preseliti v krasno hiško na podeželju in takrat sva se začela spraševati, zakaj nama je Bog toliko dal? Zakaj naju je tako blagoslovil – oba sva zdrava (ok, če odštejemo to, da ne moreva spočeti potomstva :), imava krasen odnos in zakon, oba imava službi, lepo in duha napolnjujočo socialno mrežo, ljubeče starše, brate in sestre … Konec koncev sva dobila še sanjsko hiško na vrhu hriba. Zakaj vse to? Samo za naju? Kam naju pošilja Bog in kaj želi od naju, da je v vseh ozirih tako  poskrbel za naju?

Nekega dne sem prebrala neki prispevek o posvojitvah in rejništvu: koliko je posvojitev v Sloveniji, kakšne so potrebe po rejnikih itd. Začutila sem, da bi morda veljalo poskusiti narediti kaj v tej smeri. Mož se je strinjal, poklicala sem na CSD in že čez kakšen teden sva šla na prvi sestanek, ki je bil uvod v številne pogovore, teste, obiske na domu, pridobivanja raznoraznih dokazil o nekaznovanosti, o tem da nama ni bila odvzeta roditeljska pravica (slaba šala, kar se najine situacije tiče J) itd. Trajalo je kakšno leto, da sva bila spoznana za primerna kandidata za rejnika.

Čakanju na menstruacijo se je tako pridružilo še čakanje na klic iz CSD. Kar dolgo ga ni bilo, potem par klicev, če sva pripravljena sprejeti tega ali onega otroka, pa so se potem – hvala Bogu – zadeve lahko uredile v krogu družine.

Po kakšnem letu in pol od pridobitve ‘licence’ so naju poklicali, če bi sprejela v rejništvo petletno deklico. Stvari so se odvile zelo hitro in čez 10 dni sem že odprla vrata najine hiše in pred njimi zagledala krasno, malce preplašeno dekletce v spremstvu dveh socialnih delavk.

Prihod te deklice je bil na neki način za okolico dokaz, da ne moreva imeti otrok – da pa si jih očitno želiva, če sva se že odločila za rejništvo. Sedaj so si upali tudi postaviti kakšno vprašanje, najprej seveda o rejništvu, kaj to sploh je, kako nam gre; pa tudi o neplodnosti – midva pa sva tudi v vsem tem času že toliko dozorela, da sva lahko, vsaj jaz, brez cmoka v grlu razložila, da ne moreva imeti otrok, da ne veva, zakaj jih ne moreva imeti, da pa si jih seveda želiva in da še vedno upava, da jih bova kdaj imela. Spregovoriti o tem je bilo očiščujoče, za vse.

Naše življenje se je po prihodu deklice seveda spremenilo, naenkrat je bilo potrebno hoditi v vrtec, hiteti iz službe, da ne bi bil deklič preveč časa v vrtcu, jo voziti na rojstnodnevne zabave, se z njo veliko pogovarjati, jo voziti na stike s člani njene matične družine itd. Prva izkušnja rejništva je bila za naju lepa, zato sva kakšno leto kasneje sprejela v družino še dva otroka, nato pa še enega. Naenkrat nas je cel kup :).

Zdi se, da je to odgovor na najino iskanje – poskrbeti in omogočiti čim več normalnosti in družinskega življenja otrokom, ki so ranjeni na ta ali oni način in ne morejo živeti v svojih družinah, še vedno pa vzdržujejo stike z njimi in se bodo morda nekega dne vrnili nazaj k staršem oziroma sorodnikom, če se stvari uredijo.

Zdaj pogosto dobivam vprašanje, če se mi ni težko navezati na otroke, ker nihče ne ve, koliko časa bodo pri nama. Večina še doda, da ne bi mogli biti rejniki ravno zato, ker jih je preveč strah tega, da bi se navezali. Vsakemu odgovorim, da ne, ni se mi težko navezati. Celo rada se navežem, ker to pomeni, da imaš nekoga rad. Tudi če imaš svoje otroke, bodo enkrat šli od doma, pa zato ne razmišljaš, da se ne bi navezal nanje :).

Rodovitnost nama je bila podarjena na način, ki najprej ni bila del najinih načrtov, želja, pričakovanj. (Vedno sva se hecala, da se pod pet otrok ne pogovarjava. 🙂 Zdaj pa rasteva in se učiva v duhovnem materinstvu in očetovstvu, ki ni podprto s telesnimi sokovi in hormoni, so pa tudi iz tega rojena močna čustva.

Jerica (in Alex) Jerman

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: