Iskanje poslanstva v neplodnosti

Pri svojem delu sem srečala mnogo parov, ki se srečujejo z neplodnostjo.
Na vse mislim in jih nosim v srcu, ampak eden izmed njih, mi je še posebej ostal v spominu.

V sebi sta nosila mir in zaupanje, da bosta našla pot, po kateri morata iti.

In sta jo. Čeprav morda ne takšne, kot smo si najprej vsi želeli.

Presrečna sem, da sta privolila in sta jo bila pripravljena deliti!

Ogromno tišine preveva neplodnost. Verjetno se veliko prijateljev in znancev potihem sprašuje »Koliko časa sta že onadva poročena?«, »Hm, ali misliš, da je kaj narobe?« … Na glas pa tega ne izreče skoraj nihče. Morda se bojijo, da je preboleče, morda se bojijo, da ne bodo znali prav odreagirati potem ko boš dejal, da imaš res težave … Priznam, kakšno leto ali dve po poroki me je bilo groza ob misli, da bi me kdo vprašal kaj na to temo – potem sem se začela spraševati, zakaj me/naju nihče nič ne vpraša (pa nisva ravno osebi brez dobrih prijateljev in ljubeče družine).

In potem je končno prišlo iz sodelavkinih ust povsem neposredno vprašanje: »Ali vidva ne moreta ali nočeta imeti otrok?« Priznam, pretreslo me je, bilo je, kot da bi me nekdo z vso močjo udaril po licu. Pa ne toliko direktnost vprašanja, kakor meni nepredstavljiva ideja, da ljudje morda v resnici mislijo, da otrok ne želiva – po možnosti zato, da bi se midva lahko ukvarjala s karierami. Seveda je res, da sva se zaradi neprisotnosti otrok v najinem življenju lahko mirno naprej izobraževala, bila dolge ure v službi in zaradi tega napredovala, potovala itd. Ampak kaj vse bi dala, da bi to lahko zamenjala za božanje majhnih lepih in zaobljenih podplatkov, vstajanje ponoči, podiranje kupčkov in za vse ostale bolj ali manj prijetne radosti materinstva.

Vrnimo se nazaj k zgoraj omenjenem sodelavkinem vprašanju. Vesela sem bila, da je priletelo. Najprej sem pojasnila, da si želiva otroke in da ne veva, zakaj jih nimava, da sva opravila že vse možne preglede in da nič pametnega ne ugotovijo, da vsi zdravniki rečejo, da zgleda vse dokaj OK, da pri meni hormoni niso čisto v redu, ampak da to v resnici ni nič tako hudega in da se da pomagat, sploh pa je fino, ker sva še mlada. Da sva poskusila že s spodbujanjem ovulacije, da so nama po parih neuspešnih ciklih priporočili IVF, da se za to nisva odločila … Da sem poskusila že vse mogoče in nemogoče (da si ne bi enkrat očitala, da nisem naredila vsega, kar se je dalo), od brezglutenske diete, do Bownove terapije, dodajanja vitaminov, pitja čajev, glinenih obkladkov, prehodila sva Camino in tako dalje (seznam je res kar častitljivo dolg, bolje da ne naštevam vsega :).

Sledil je seveda stari dobri stavek: »Samo sprostita se, ne tuhtat, pa bo zih ratalo.« Resnici na ljubo, morda se bo nenavadno slišalo glede na vse uradno-medicinske in alternativne metode, ki sem/sva se jih poslužila, da bi vendar lahko zanosila, ampak nikoli nisva bila nesproščena. Nikoli tudi nisem čutila kakšnega ljubosumja ob novici, da je kdo, ki ga poznam, noseč. Vedno le iskreno veselje, da drugi nimajo takih težav (ker tega res nikomur ne privoščim).

Takoj po poroki, stara sva bila 24 in 25 let, oba študenta brez rednih dohodkov, sva se odločila, da kakšno leto po poroki živiva po načelih naravnega načrtovanja družine, kar je v praksi pomenilo, da sva oba ‘živela’ moj ciklus, vsako jutro sem si merila temperaturo in tako sva vedela, kdaj so moji plodni in kdaj neplodni dnevi. Po kakšnem letu, ko sem jaz študirala in obenem imela že precej resno študentsko delo, sva se odločila, da ne bova več ‘pazila’ na tiste dni v mesecu in da lahko sprejmeva kakšnega novega člana v najino družino. Sledilo je čakanje, veliko le-tega. Ne, nisva se preveč živcirala, nisva bila prenapeta, najina spolnost je bila lepa, iskrena, prisotna takrat, ko sva to oba čutila in ne samo tehnična in na silo takrat, ko naj bi jaz imela ovulacijo. Sem pa seveda vsak mesec, in to počnem še vedno, po skoraj desetih letih zakona, nestrpno in polna radostnega pričakovanja čakala, ali menstruacija bo ali ne. Žal je vedno najprej prišla bolečina v trebuhu (ki je hej, lahko tudi eden od prvih znakov nosečnosti), potem se je prikazal tisti neželjeni rdeči madež (morda gre za vgnezditveno krvavitev?), potem pa se je ulilo (in je bilo dvomov in sanjarjenja konec). Sledilo je razočaranje, kdaj je spolzela kakšna solzica, k sreči je bil vedno poleg moj mož, ki res zna na stvari pogledati drugače kot jaz, videti dobro tam, kjer jaz vidim stvari črno. Vedno sem čutila, da sem neizmerno ljubljena in sprejeta in da je bil to razlog, zakaj se je poročil z mano. Da razlog za to niso bili najini otroci, ampak Midva in sprejetje drug drugega v polnosti v dobrem in slabem.

Leta so počasi minevala, najin odnos je bil dober in je vedno bolj rastel in zorel – imela sva precej časa za naju, za pogovor, mir, sprehode v naravo in gore, za vrtiček, psa, za službo … Uspelo se nama je preseliti v krasno hiško na podeželju in takrat sva se začela spraševati, zakaj nama je Bog toliko dal? Zakaj naju je tako blagoslovil – oba sva zdrava (ok, če odštejemo to, da ne moreva spočeti potomstva :), imava krasen odnos in zakon, oba imava službi, lepo in duha napolnjujočo socialno mrežo, ljubeče starše, brate in sestre … Konec koncev sva dobila še sanjsko hiško na vrhu hriba. Zakaj vse to? Samo za naju? Kam naju pošilja Bog in kaj želi od naju, da je v vseh ozirih tako  poskrbel za naju?

Nekega dne sem prebrala neki prispevek o posvojitvah in rejništvu: koliko je posvojitev v Sloveniji, kakšne so potrebe po rejnikih itd. Začutila sem, da bi morda veljalo poskusiti narediti kaj v tej smeri. Mož se je strinjal, poklicala sem na CSD in že čez kakšen teden sva šla na prvi sestanek, ki je bil uvod v številne pogovore, teste, obiske na domu, pridobivanja raznoraznih dokazil o nekaznovanosti, o tem da nama ni bila odvzeta roditeljska pravica (slaba šala, kar se najine situacije tiče J) itd. Trajalo je kakšno leto, da sva bila spoznana za primerna kandidata za rejnika.

Čakanju na menstruacijo se je tako pridružilo še čakanje na klic iz CSD. Kar dolgo ga ni bilo, potem par klicev, če sva pripravljena sprejeti tega ali onega otroka, pa so se potem – hvala Bogu – zadeve lahko uredile v krogu družine.

Po kakšnem letu in pol od pridobitve ‘licence’ so naju poklicali, če bi sprejela v rejništvo petletno deklico. Stvari so se odvile zelo hitro in čez 10 dni sem že odprla vrata najine hiše in pred njimi zagledala krasno, malce preplašeno dekletce v spremstvu dveh socialnih delavk.

Prihod te deklice je bil na neki način za okolico dokaz, da ne moreva imeti otrok – da pa si jih očitno želiva, če sva se že odločila za rejništvo. Sedaj so si upali tudi postaviti kakšno vprašanje, najprej seveda o rejništvu, kaj to sploh je, kako nam gre; pa tudi o neplodnosti – midva pa sva tudi v vsem tem času že toliko dozorela, da sva lahko, vsaj jaz, brez cmoka v grlu razložila, da ne moreva imeti otrok, da ne veva, zakaj jih ne moreva imeti, da pa si jih seveda želiva in da še vedno upava, da jih bova kdaj imela. Spregovoriti o tem je bilo očiščujoče, za vse.

Naše življenje se je po prihodu deklice seveda spremenilo, naenkrat je bilo potrebno hoditi v vrtec, hiteti iz službe, da ne bi bil deklič preveč časa v vrtcu, jo voziti na rojstnodnevne zabave, se z njo veliko pogovarjati, jo voziti na stike s člani njene matične družine itd. Prva izkušnja rejništva je bila za naju lepa, zato sva kakšno leto kasneje sprejela v družino še dva otroka, nato pa še enega. Naenkrat nas je cel kup :).

Zdi se, da je to odgovor na najino iskanje – poskrbeti in omogočiti čim več normalnosti in družinskega življenja otrokom, ki so ranjeni na ta ali oni način in ne morejo živeti v svojih družinah, še vedno pa vzdržujejo stike z njimi in se bodo morda nekega dne vrnili nazaj k staršem oziroma sorodnikom, če se stvari uredijo.

Zdaj pogosto dobivam vprašanje, če se mi ni težko navezati na otroke, ker nihče ne ve, koliko časa bodo pri nama. Večina še doda, da ne bi mogli biti rejniki ravno zato, ker jih je preveč strah tega, da bi se navezali. Vsakemu odgovorim, da ne, ni se mi težko navezati. Celo rada se navežem, ker to pomeni, da imaš nekoga rad. Tudi če imaš svoje otroke, bodo enkrat šli od doma, pa zato ne razmišljaš, da se ne bi navezal nanje :).

Rodovitnost nama je bila podarjena na način, ki najprej ni bila del najinih načrtov, želja, pričakovanj. (Vedno sva se hecala, da se pod pet otrok ne pogovarjava. 🙂 Zdaj pa rasteva in se učiva v duhovnem materinstvu in očetovstvu, ki ni podprto s telesnimi sokovi in hormoni, so pa tudi iz tega rojena močna čustva.

Jerica (in Alex) Jerman

Ko ginekologinja spregovori o ciklu…

Zgodbe, kjer ginekologinja podpre žensko pri naravni metodi izogibanja zanositve, so redke.
Zgodbe, kjer si je ginekologinja vzela čas in ženski razložila naravni potek cikla, pa še bolj. Kaj šele, da bi metodo zavedanja plodnosti svetovala!

Ženske si zaslužimo, da poznamo, kako deluje naše telo in da smo podprte v želji po življenju v skladu z naravnim ciklom – ne pa da moramo to odločitev večinoma opravičevati.

Zgodba pred vami je primer, za katerega si želim, da bi bil bolj pravilo kot pa izjema. Morda nekega dne.

Predvidevam, da vsako žensko pred prvim obiskom ginekologa spremlja neprijeten občutek. No ja, tudi v nadaljevanju se ‘opravila’ sicer ne da ravno primerjati z odhodom k frizerju, kozmetičarki … Kljub temu pa se vse zavedamo, da so redni ginekološki pregledi življenjskega pomena in temelj našega reproduktivnega zdravja.

Sama sem z obiskom ginekologa zaradi (sicer nepotrebnega) strahu (pre)dolgo odlašala. Po nasvetih svoje mami in nekaterih prijateljic sem se odločila za ginekologinjo.

Ob strahu, ki me je preveval, sem že kmalu po vstopu v ambulanto začutila tisto, kar sem takrat najbolj potrebovala – razumevanje in topel, domač pogovor. Kaj kmalu sem začutila, da moja ginekologinja ni zgolj ginekologinja, ampak je oseba, ki ji lahko zaupam in povem vse – tudi to, da o ženskem ciklu ne vem popolnoma nič, razen tega, kar so nas v osnovni šoli učili pri okrnjeni delavnici ‘spolna vzgoja’.

V preteklosti tudi nisem imela nobenih zdravstvenih težav, menstruacija je bila redna, brez bolečin in krčev. V ženski cikel se tako ob svojem zdravju in odločitvi za spolno vzdržnost do poroke (še) nisem poglabljala. Da se v ženskem telesu dogaja še marsikaj drugega, kot le ‘redno mesečno perilo’ sem spoznala tekom najinega pogovora. Ginekologinja je vzela v roke svinčnik in na list papirja na povsem enostaven, a podroben način opisala celoten ženski cikel in mi pojasnila, kaj vse se odvija v ženskem reproduktivnem sistemu.

Ob opisovanju plodnih in neplodnih dni mi je po mojih stoterih vprašanjih postregla tudi z informacijami o naravnem načrtovanju družine oz. o programih o zavedanju plodnosti. Na moje začudenje je iz predala vzela že pripravljen list papirja z vsemi informacijami o različnih programih, ki se v okviru različnih organizacij odvijajo v Sloveniji in mi s podrobno razlago opisala posamezen koncept ter mi svetovala, na koga naj se obrnem. Tako sem po njeni zaslugi kmalu pristala pod okriljem svetovalke Agate (Rumenordeče) v programu NeoFertility. Na žensko zdravje že po zgolj treh srečanjih gledam iz popolnoma drugačne perspektive ter spoznavam lepoto ženskega cikla.

                                                                                                                           B.

Peti cikel. NIČ. A res, lajf?!

“Peti cikel. NIČ. A res, lajf? Kaj moram še predelat, da bom pripravljena?! Kako sem lahko tako nesposobna … Čustveni kolaps. Break down. Občutek nesposobnosti.”

Čudovit zapis čustvenega potovanja ženske čez mesece
pričakovanja in razočaranja.
Oprijemljivo, barvito in nadvse zgovorno.

Za zanositev sva se odločila novembra 2019. Sestri in nekaj prijateljicam je uspelo v prvo. Mogoče pa bo tudi nama! Jaaaa, dojenček! Bližal se je konec prvega cikla, še dan, dva, počakam, potem pa naredim test. Naslednje jutro – menstruacija. Ah, razočaranje. Nisem tista srečnica, ki zanosi, ko se odloči. Drugi cikel – nič. Tretji cikel – nič. Počasi začenjam v sebi čutiti jezo, nesposobnost. Ampak nekako se mi je zdelo, da se ne smem jeziti, »je že tako prav«. Nekaj bližnjih, ki so vedeli za najin načrt, so me že spraševali:

»Kako je?«

Kaj, kako je?

»Pa, saj veš, kaj!«

NE SPRAŠUJTE ME!! NIČ ŠE NI!!!

»Aja, no saj bo, kar sprosti se, psiha FUL vpliva, veš?«

Ja, zdaj se bom pa sprostila, hvala za nasvet! 😡
Agata je sicer rekla, da še ni razloga za preplah, da je to še vse v mejah normale. Počakamo še nekaj ciklov, potem pa lahko kupim termometer za bazalno temperaturo in teste za ovulacijo, da vidimo, kaj pravi telo. Sem se strinjala, ampak me ni pomirilo, še vedno sem v tej temi pogovora čutila naboj in zraven ahhhh, zakaj ne morem tega dat skozi brez dodatnih ceremonij …

Na tej točki (v bistvu že celo malo prej) sva začela spolnost načrtovati bolj kot ne samo okrog ovulacije. Mogoče pa nisva do zdaj bila dovolj natančna.

Četrti cikel – nič. Kako spet nič?! Kaj in zakaj mi ne uspe? Niti ne razmišljam, da sva v tem dva, MENI ne uspe.

Peti cikel. NIČ. A res, lajf? Kaj moram še predelat, da bom pripravljena?! Kako sem lahko tako nesposobna … Čustveni kolaps. Break down. Občutek nesposobnosti. Ta je bil najmočnejši. V moževem objemu (tokrat je bil malo razočaran in žalosten tudi on) sem iz sebe zmetala in izjokala vse, kar sem zraven še čutila (vsem uspe, samo meni ne, NE DA se mi letat po laboratorijih in preverjat hormonov, zakaj moram to delat in zakaj drugim ni treba, kdo še mora delat teste ovulacije in merit temperaturo, dodajati hormone?!).

Izgleda, da je šlo uspešno ven. No, zanosila še nisem, čakam na izid konec šestega cikla. Ampak je občutek ob misli na zanositev drugačen. Po naravi sem nagnjena k temu, da moram najti razloge za svoje želje, dejanja, občutke. Zakaj sem si tako noro želela imeti otroka? Že skoraj tisto – HOČEM GA! Ugotovila sem, da moja glava cel čas rabi spremembe. Išče vznemirjenje in nekaj mescev je bil otrok to moje vznemirjenje, moj hajp. In nikoli ni uspelo, poraz za porazom. Po kolapsu je kar naenkrat vse postalo lažje. Nekako sem … spustila. Seveda si še vedno želim imeti otroka, samo ne čutim več tiste močne nuje. Malo sem spustila kontrolo. Termometra in ovulacijskih testov še nisem kupila. Je pa odšel tudi odpor, da bom, verjetno, morala na kontrolo hormonov. Tudi to misel spremlja večja mirnost.

Aja, pa še to mi je dalo misliti, ko je mož rekel, da seks samo še na to štelava, da bo pravi čas za zanositev, in ne na najin odnos. Če pokombiniram s tem, da sem imela strahove in ostale težave na področju spolnosti in mi je zadnje čase glede tega malo lažje, se je to v bistvu le prevesilo v spolnost z namenom zanositve. Na sredini šestega cikla nisva več gledala samo na to. Odnos – naju – nazaj na prvo mesto. Zdaj pa počasi naprej.

Otroka si želiva. Pa ga še vedno ni.

Tolažim se, da je vsak mesec razočaranje posledica spleta okoliščin ter da nama bo otrok namenjen, ko bo za to pravi čas (vendar si vseeno ne morem pomagati, da si ne bi mislila: “Ali lahko že pride enkrat ta čas?!”). Imava se rada in otroka si želiva oba. Pa ga še vedno ni.

Nov mesec. Novo pričakovanje dveh črtic. Ta mesec pa bo! Sigurno bo! Nekaj je bilo skozi mesec v mojem trebuhu drugače. Sigurno je to to! Končno!

Krči. Podobni kot pred menstruacijo. Napihnjen trebuh. Napete in večje prsi. Poznam že vse prve znake nosečnosti. Sem brala o tem vsak mesec do sedaj.

Krvavitev. Mogoče je le blažja krvavitev. Ugnezditev. Ne. Menstruacija. Sms možu. Jok. Jeza. Žalost. Otopelost.

Tako nekako je minilo že 11 mesecev, 11 mesecev po poroki. Ne vem, kdaj bo konec tega začaranega kroga. Poročila sva se po 7 letih skupne hoje, pri triindvajsetih in štiriindvajsetih letih. Nikoli nisem jemala kontracepcijskih tabletk. Vedela sem, da niso najboljša izbira za mojo prihodnost. Sem jim imela že doma, pa mi notranji občutek kar ni dopustil.

Kot majhna deklica sem si vedno želela 3, 4, včasih celo 5 otrok, “poročila se bova ter nato uživala srečno, mlado, družinsko življenje.” Nikoli, res nikoli nisem pomislila na tak scenarij – da naju čaka čakanje. Skoraj vsak 6. par se v Sloveniji že srečuje z neplodnostjo. Uradna medicina neplodnost definira kot bolezen, ko par po enem letu rednih nezaščitenih spolnih odnosov ne zanosi. Trenutno teče 11. mesec aktivnega prizadevanja za najinega dojenčka. Nikoli nisem pomislila, da bova v najinem krogu prijateljev mogoče to ravno midva. “Ne, nisva, nisva neplodna,” si trenutno govorim. Imava še en mesec, da dokaževa, da nisva!!

Vsak mesec je težje sprejeti, da ni nič. Težko je nekomu spregovoriti o tem, saj komentarji bolijo. Ne rečem, nekaterim parom je še težje, veliko težje (pošiljam vam pozitivne misli!). Vendar je vseeno težko, če si nekaj želiš in tega ni in ni.

Sem pa neizmerno vesela, ko izvem za prijateljico ali znanko, ki pričakuje dojenčka. Resnično se veselim z njimi in sem hvaležna, da jim je to namenjeno in jim iz srca privoščim! Ok, priznan, del srca se mi trga, da to nisem jaz, ampak verjemem, da bo tudi pod mojim srcem enkrat bil mali srček. Res sem vesela zanje, saj poznam ta občutek pričakovanja (pa čeprav se je meni vedno do sedaj potem spremenil v razočaranje).

Nekatere mesece do sedaj sem naredila test nosečnosti, druge ne. Vedno ko sem ga, je bil negativen. Še vedno sem imela v mislih, da morda to ne pomeno točno to, saj morda ta test le ni najbolj zanesljiv, ali pa moje telo še ni “razvilo” nosečniških hormonov. “Počakaj še kakšen dan,” sem si rekla. In ponovno je bila tu menstruacija. Kljub vsakomesečnim in drugačnim občutkom v trebuhu, ki so mi vzbujali upanje. Res je težko sprejeti “poraz”.

V tem obdobju sem na spletu prebrala že marsikaj. Izogibam se “medicinskim” diagnozam, nasvetom, forumom in tovrstnih spletnih strani. Berem o naravnih metodah načrtovanja družine. Opazujem in spoznavam svoje telo in cikle. In v teoriji je moj cikel “popoln” in naj bi lahko zanosila z malo truda. Živim zdravo in nimam nikakršnih zdravstvenih težav. Mogoče razlog ni v meni. Ne vem. Če povem po resnici trenutno niti še ne želim vedeti, saj še vedno verjamem, da je z obema vse uredu. Tolažim se, da je vsak mesec razočaranje posledica spleta okoliščin ter da nama bo otrok namenjen ko bo za to pravi čas (vendar si vseeno ne morem pomagat, da si ne bi mislila: “ali lahko že pride enkrat ta čas?!?”). Imava se rada in otroka si želiva oba. Pa ga še vedno ni.

Sama sem zaupala nekaj prijateljicam. Z nekaterimi se je pogovor razvil globlje, z drugimi ne – ne zamerim jim. Ne vemo, kaj reči osebi, ki se spopada s tem, sploh če nismo sami doživeli te preizkušnje. Po eni strani je bolje reči nič, kot kakšen nenamerno “beden” komentar, verjamem pa, da mislijo na naju in nama želijo vse najboljše!

Kakšna prijateljica me večkrat vpraša, kako sem in ali je že kaj. Vesela sem, da vprašajo, saj je vprašanje “kako sem” včasih zastavljeno ravno na dan, ko mi je težko in lahko nato s kom govorim.

Moje počutje je skozi mesec na splošno kar pozitivno naravnano, trudim se ne preveč razmišljati o vsem tem, kar se mi in se nama dogaja in nekako sem se skozi mesece kar naučila prepustiti. Naletim pa sem ter tja na kakšno sliko, videoposnetek, zapis, ki sprožijo val čustev. Najtežji pa je dan, ko dobim menstruacijo. Skozi mesece je vedno težje sprejeti in doživeti ta dan. Tudi to sem se sedaj že naučila, da mi je dovoljeno jokati. Pa ne v smislu smiljenja sama sebi. Z besedami ne da opisati vseh teh čustev – mešanica joka, jeze, žalosti in otopelosti, ki se izmenjajo večkrat v dnevu.

Ne skrivam tega – če me kdo vpraša, mu povem, ne obešam pa sedaj tega na “veliki zvon”. Nekaterim sem v odgovoru povedala malo manj, drugim malo več. Včasih mi je bilo žal, da sem sploh kar koli rekla, saj je komentar bolel. Največkrat je sedaj moj odgovor: “Ko bo, bo.”

Tukaj vloge tudi ne igrajo leta – “saj sta še mlada, imata še veliko časa” – nekdo si zaželi otroka pri 17. letih, nekdo pri 42. In ja, sva mlada, imava še čas (upava lahko, da res), vendar sva  kljub temu razočarana.

Bolijo tudi razni nasveti, kot so “ne smeš misliti na to”, “morata se sprostiti”… “a bejž!?!” si mislim!

Drugače pa sva srečna. Srečna sva drug z drugim in iz srca sva hvaležna za to. Ne veva kakšna je najina pot, vendar se bova prej ali slej sprijaznila z dejstvom, da vse ni v najinih rokah. Verjameva, da bo vse dobro. Zaupava.

Ginekologinja odgovarja na vprašanja o spontanem splavu

Spontani splav je realnost marsikatere ženske, saj se 1 od 4 nosečnosti konča z njim.

Spontani splav je tema, o kateri ne vemo veliko. Gre za temo, ki je nekako kolektivno potisnjena ob stran (skupaj še z marsikatero drugo težko temo) in se z njo ne želimo ukvarjati. Kar pa ne pripomore k temu, da nosečnic spontani splav ne bi skrbel. Po odgovore v zgodnji nosečnosti se zato pogosto zatekamo k prebiranju forumov, ki pa po navadi še prispevajo k zaskrbljenosti, namesto da bi nas pomirili.

Nekaj časa nazaj sem na svojem IG profilu sledilke vprašala, kaj o spontanem splavu jih zanima. Na nekatera vprašanja sem odgovorila v IGTV videu (najdete ga na mojem instagram profilu rumenordeca), za bolj strokovne odgovore pa sem se obrnila na prijateljico ginekologinjo dr. Mileno Igličar.

Veliko žensk zanima, kako veš, da imaš spontani splav. Kako zgleda potek splava?Najpogosteje se začne s krvavitvijo in različno močno bolečino. Če je to kmalu v začetku nosečnosti, je več možnosti, da pride do kompletnega splava, to pomeni, da se s krvavitvijo ob spontanem krčenju maternice izloči vsa vsebina iz  maternice in ni potreben noben poseg.

Če ob krvavitvi v maternici vidimo nosečnostno vrečko brez ploda (Blighted ovum) ali plodek, ki je običajno manjši in brez srčnega utripa (missed ab.), lahko počakamo kašen teden ali se pa takoj odločimo za poseg. Lahko se v anesteziji počisti maternico ali pa (danes vse pogosteje oz. večinoma) z zdravili povzroči močnejše krčenje maternice in s tem izločitev ostankov ploda in posteljice.
Ženska je v tem primeru zjutraj hospitalizirana (najbolje, da je v bolnišnici čim prej zjutraj) in dobi zdravila za stimulacijo krčenja. Popoldne/zvečer se opravi ultrazvočni pregled. Če se je maternica uspešno sčistila, gre lahko potem že domov.

Kaj naj ženska v primeru suma na spontani splav stori?
Pokliče naj svojega ginekologa in se naroči na pregled.

Kakšno je vaše mnenje o spontanem splavu doma v zgodnji nosečnosti (do 8 tednov)?
Za žensko je najbolje, če se spontani splav izvrši doma brez posega. Ko vidimo, da nosečnost ni v redu lahko počakamo kakšen teden, če ona tako želi, predolgo pa ne, saj je kasneje manjša možnost, da pride do kompletnega splava. Obenem se pa veča možnost zapletov.

Kakšno je vaše mnenje o kirurškem čiščenju?
Danes se čiščenju izognemo, če je le možno. Bolj primerno je, kadar gre za močno krvavitev ali kadar zaradi pridruženih bolezni ne smejo dati zdravil za prekinitev.

Prekinitev z zdravili pa žal ni uspešna 100%. Pri približno 5-10% je potrebno še čiščenje.

Kako poteka klasična obravnava v nosečnosti ženske z visokim tveganjem za spontani splav?
Po prvem spontanem splavu najprej izključimo pregrado v maternici, ki je lahko razlog za splav. Po tretjem splavu izključimo antifosfolipidni sindrom in genetske nepravilnosti. Prvi pregled tudi naredimo prej, ne šele v 8 ali 9. tednu, kot je to običajno. Progesteron se večinoma dodaja šele ob začetku krvavitve, vendar zdaj že vse pogosteje tudi preventivno. Če ima ženska težko delo, se priporoča stalež. V nekaterih primerih preventivno predpišemo še nekatera zdravila. Za vse je pa zelo pomembno, da jemljejo folno kislino.

Opravili ste tudi izobraževanje za NaPro način zdravljenja. Če pride k vam ženska z visokim tveganjem za spontani splav v želji po NaPro obravnavi, kakšni so prvi koraki?
Pogosto je pri teh ženskah znižan progesteron v drugem delu ciklusa. Zato preventivno merimo progesteron in ga dodajamo P+3 do P+12 (P je specifičen dan cikla, ki se ga določi s pomočjo metod FertilityCare in NeoFertility. Ženske, ki si želijo NaPro obravnavo se morajo zaradi tega naučiti eno od omenjenih metod). Od pozitivnega testa naprej začnemo dodajati mikroniziran progesteron vaginalno.

Kljub temu pa je potrebno redno preverjanje vrednosti hormonov. V krvi pregledamo progesteron in estradiol ter v primeru prenizkih vrednosti dodajamo mikroniziran progesteron in DHEA.  
To je glavna razlika od klasične obravnave, ki se s kontrolo in dodajanjem hormonov ne ukvarja.

Kako to, da klasična obravnava ne prepoznava vrednosti hormonov v času nosečnosti?
Ne znam razložiti. Predvideva se, da je v velikem procentu vzrok genetska napaka pri plodu. Zanimivo, pri NaPro pa nasprotno te možnosti skoraj ne omenjajo.

Je v resnici kaj na tem, da bi na spontani splav vplival vaginalni pregled?
Ne, vaginalni pregled ne vpliva na spontani splav.

1+1 ni vedno 3

Andrejina zgodba, ki razkriva strto upanje in spoznanje, da je v resnici blagoslov biti v odnosu z nekom, ki ga ljubiš.

“Potem pa sva sklenila, da sva neizmerno blagoslovljena. Drug z drugim. Z najino ljubeznijo. S tem, da sva se poročila zaradi naju. In če bodo sad najine ljubezni otroci, bo veselje še toliko bolj pomnoženo. Do tedaj pa se veseliva vsakega dne, ko imava drug drugega in rasteva ter se krepiva v najini ljubezni.”

Nežno me pobožaš po licu in rečeš, da me imaš neznansko rad. Oči se mi napolnijo s solzami. ”Res jutri zjutraj ne bi naredila testa?”

”Oh, v bistvu bi še malo počakala,” tiho zašepetam in se globoko v sebi na hitro odločim, da je jutri res čas. Da je dovolj odlašanja. Da je čas za pogum in zaupanje.

Odkriješ odejo in mi zlezeš pod majico.

”Haaaaloooooo, je kdo tukaj? Haaaaaloooooo.”

Prisloniš uho na moj trebuh in za trenutek se potopiva v tiho pričakovanje večera. Ko se spogledava, se glasno nasmejiva lastni norosti in nastaviva budilke za naslednje jutro. Tvoja bo prebujanje za službo, moja za prebujanje v konec negotovosti. Za odgovor na vprašanje, ki sva si ga že tolikokrat zastavila. Za tistih nekaj minut, ki se bodo vlekle v neskončnost.

Med tem, ko čakam, se oblačim. Saj veš, da čas hitreje mine. Poškilim prvič in test je negativen. Odleže mi. Ker je res konec negotovosti. Očitno požrem solze razočaranja in se potolažim, da sledijo nove priložnosti. Obuvam nogavice, ko ponovno preverim. Tako, za vsak slučaj. Dve črtici. Dobro. Ne, kaaaaaj? Pomanem oči, umijem obraz. Preverim še enkrat. Pozitivno. Solze že zdavnaj tečejo v potokih, držim se za glavo in hodim po stanovanju. ”To je čudež, to je čudež,” si ponavljam. Jočem od sreče. Jočem od olajšanja in hvaležnosti za ta velik čudež. In tako še celo dopoldne. V presledkih. Vsake pol ure. Še dobro, da danes nimam službe, faks pa šele popoldne.

Ne vem, kako naj Ti sporočim. Naj se kar preoblečem in Ti tečem povedat v službo? Naj Te pokličem? Napišem sporočilo? Iščem elegantno rešitev, da Ti sporočim. Odločim se, da Te počakam doma s kosilom, ko me nenadoma pokličeš, da me čez nekaj minut pobereš pred blokom. Ves čas pogovora zadržujem svoje veselje. ”Odgovarjaj vsakdanje, odgovarjaj nedvoumno,” se prepričujem, srce pa mi poje od veselja. No, sedaj dve srci.

Sedeva nazaj v avto, ko Ti ponudim čokoladico iz škatle. Skrbno pripravljeno. Le, da Ti še ne veš. Odpreš. Samo opazujem Te. Napeta tišina, vendar se ne dava motiti.

”Kaj pa je to,” rečeš in me pogledaš.

”A to pomeni, da je pozitiven test? Mislim, dve črtici sta.”

Samo nasmejem se, Ti pa z najbolj iskrenim vzklikom in orošenimi očmi že slaviš. Sediva v avtu in se še nekaj trenutkov veseliva. Kar na parkirišču.

”Pa kaj, to sva midva,” si rečeva in se odpeljeva.

Na faksu celo popoldne težko sledim, ves čas mi gre na smeh, iščem poti, da bi preskočila konec predavanj. Rada bi šla domov in praznovala s Teboj. Potem pa ob zadnjem obisku stranišča opazim nekaj krvi. Skozi glavo mi šine mnogo misli – od lažno pozitivnega testa, menstruacije, do krvavitev med nosečnostjo. Preskočim sprehod skozi mesto in se zato do doma odpeljem s prvo trolo. Pripravim se na pravo poplavo. Toda doma ni več sledi o krvavitvi. Pomirim se in se odločim, da jutri le pokličem ginekologa. Kar iz službe, kajti čaka me dvanajsturna izmena. Tri nadobudne študentke, ki se zanašajo name. In kup bolnikov, ki jih ne zanima moj dan, temveč njihovo zdravje.

Celo jutro mi gre na jok in žal mi je, da sem pred spanjem pregledala nekaj forumov. Nisem si mogla pomagati. Želela sem si odgovoriti na nekaj vprašanj, čeprav so mi odgovori nanje že davno znani.

Ko medicinski sestri po telefonu skoraj v joku razložim sinočnje dogajanje, me ta pomiri in zagotovi pregled že dopoldne. Tako se do pregleda vsaj malo pomirim in zberem misli.

Med čakanjem opazujem nosečnice, ki čakajo na sprejem. Nehote si tu predstavljam še sebe čez dobrih sedem mesecev, ko me ginekologinja pokliče v ambulanto. Prijazna je, smehlja se mi. In ko ob potrditvi nosečnosti zajokam, sočutno čestita in mi zaželi, da se znova srečava v porodni sobi. Zažarim od ponosa. Zažarim od začudenja, da najini telesi zmoreta. Nastalo je novo bitje.

Nato ginekologinja predlaga bolniški stalež ob rizični nosečnosti. Zadane me. Pa saj vendar ne morem iti na bolniško. Nimam časa. Delam magisterij. Bolniki ne morejo čakati. Kdo me bo zamenjal v službi?

Hitro prekine moj tok misli. Pokaže zaskrbljenost in samo nežno reče: ”Mislim, da je čas, da danes začnete skrbeti zase tako, kot skrbite za vse bolnike. Prav?”

Ostanem brez besed in le nemo prikimam. Šele pri medicinski sestri dojamem, da je res čas, da se umirim. Da si vzamem prosto. Da se poslušam in poskrbim zase ter za malo dete. In tako naj bo vsaj do naslednjega tedna, ko imam ponovni ultrazvočni pregled.

Pokličem Te iz avta in slavnosto najavim, da prihajam domov. Še zadnjič obrišem solze in se odpeljem proti domu. Ves čas razmišljam o dneh, ki me čakajo. O tem, da bo to zagotovo najdaljši teden mojega življenja. Doma takoj odpovem nekaj seminarjev na faksu in se zakopljem pod kup odej. Ja, pod prešito odejo in drugo odejo, ki sem si jo kot dodatno navlekla pred kakima dvema tednoma. Danes mi je jasno, da sem nevede pričela gnezditi.

Ko prideš iz službe, nama skrbno pripraviš kosilo in mi pojasniš, da si do konca tedna vzel dopust. Pokličeva najine domače, ki so razumevajoči in polni vzpodbud. Pridružiš se mi pod kupom odej in tako sva vse do četrtka zvečer, ko se nenadoma ne počutim več dobro. Začnejo se neznosne bolečine v trebuhu, rahla krvavitev. Trudiva se, da naju ne skrbi preveč. Saj so naju vendarle opozorili, da se vse začne s hudo krvavitvijo, do tedaj pa svetovali samo veliko počitka.

Naslednje jutro vseeno pokličem v porodnišnico in po dolgem pogovoru z medicinsko sestro skleneva, da ostanem doma. Dobim nekaj navodil in toplo popotnico za vikend. Nekoliko se pomirim, ko čez nekaj minut začutim, da moram nujno na stranišče. Občutek, da z vsakim krčem nekaj leze proti koncu. Proti stranišču.

Prestrežem. Dolgo časa strmim. Sploh se ne morem premakniti. Nič krvi, ampak je jasno. To je to. S tresočim glasom Te pokličem v kopalnico. Težko najdem besede. Zmorem povedati samo toliko, da Te prosim, če se lahko posloviva. V tišini. Vsak na svoj način. Pa vendar skupaj. Nato potegnem vodo.

Vožnja do porodnišnice je tako naporna, da na trenutke samo lovim sapo in ničesar ne morem spraviti iz sebe. Želim se pogovarjati s Teboj. Želim vedeti, kako si Ti? Poslušam Te. Najraje bi vpila, pa nimam moči za to. Jokam do onemoglosti. V čakalnici moram medicinski sestri dvakrat pred vsemi razložiti, zakaj sem brez napotnice. Drugič ne zdržim, zato bruhnem v jok in iz sebe spravim le kup besed brez vsakega smisla. Ko končno oddam zdravstveno kartico in prevzamem svoj zdravstveni karton, se nežno privijem k Tebi in hlipam. Pred vsemi čakajočimi. In oba še bolj boli.

Čakam, da pregled mine. Dobim kup navodil, ki jih kar ne razumem. Nočem jih razumeti. Vse me boli. Navodila si oblikujem po svoje. Prvo nadstropje. Dve tabletki. Nič hospitalizacije. Takoj domov. Potem se bo začela obilna krvavitev. Vzemita si čas, da odžalujeta…

In sva si ga. Naslednjih nekaj dni, do mojega rojstnega dne, bolj intenzivno. Potem pa sva sklenila, da sva neizmerno blagoslovljena. Drug z drugim. Z najino ljubeznijo. S tem, da sva se poročila zaradi naju. In če bodo sad najine ljubezni otroci, bo veselje še toliko bolj pomnoženo. Do tedaj pa se veseliva vsakega dne, ko imava drug drugega in rasteva ter se krepiva v najini ljubezni. Ko sva odprta za novo življenje. In sva že malo mami in ati.

Toda bolečina ne izgine kar čez noč. Boli in skeli vsakič znova. Ko zagledaš nosečnico na avtobusu, ko študiraš podobno snov za izpit ali ko je noseča tvoja zelo ljuba prijateljica. Ostane grenak priokus.

In zavedanje, da nisva sama? O, da. Pomaga. Kajti bolečino zdraviš, ko spregovoriš. In ko spregovoriš, nagovoriš.  

Andreja Gerl

Noseča sem!

Pred vami je zgodba Sanje, ki je po letih čakanja na nosečnost, le dočakala pozitiven nosečniški test. Vabljeni k branju zgodbe, ki izpostavi ambivalentnost občutkov in njihovo družbeno tabuizacijo.

“Noseča sem!”

To je bil moj stavek, ko sva v ponedeljek, 13. maja, zgodaj zjutraj pred odhodom v službo naredila test nosečnosti. V resnici sem ga naredila že v petek popoldne, vendar nisem verjela, da je realen, ker se mi je zdelo tako nemogoče, da bi zanosila. Na »plusek« sva namreč čakala dobri dve leti. Zato sva se odločila, da test čez dva dni narediva še enkrat, skupaj.

Veselje je bilo res veliko. Komaj sem se zadrževala, da ne bi vsem v službi povedala, da konec leta odhajam na porodniško. Po enem tednu se je to veselje obrnilo v tesnobo. Jokala sem od strahu, pa niti nisem vedela, česa me je strah. V določenem trenutku nisem prenesla, da v meni raste novo življenje, ker sem čutila, kot da sem izgubila svoje telo, svoje življenje. Da nikoli več ne bom brez skrbi, sproščena, spočita. Čutila sem, da nimam več kontrole. To tesnobo je povečala še skrb, da otroku škodim, ker sem bila zaradi psihičnega stanja verjetno polna stresnih hormonov. Hvala Bogu za moža, ki me je razumel, poslušal, tolažil ter spodbujal.

Počutila sem se krivo, saj družba pričakuje, da skačeš do neba, ko zanosiš, zlasti če čakaš tako dolgo kot sva midva. Ob vsakem vprašanju: »A sta full vesela?« sem z zadržanim nasmehom pritrdila, čeprav bi se najraje zjokala. Kljub vsej tesnobi, sem bila še vedno vesela otroka, ki je rastel v meni; samo moja čustva tega prve mesece v večini primerov niso izražala.

Sledil je prvi pregled. Slišala sem nešteto zgodb o tem, kako mamice jokajo, ko vidijo otročka, slišijo utrip srca. Ko je ginekologinja naredila UZ in mi pokazala malo bitjece, sem po celem telesu začutila strah in hkrati srečo, da je živ in da je vse ok. Ja, bilo me je strah, bila sem tesnobna, ampak hvaležna, da se nama je izpolnila želja. Rada sem ga imela in se veselila januarja 2021, da ga spoznam.

Ker v družbi večinoma krožijo samo romantične zgodbice o neizmernem veselju in radosti ob zanositvi, sem prav potrebovala slišati še kakšno zgodbo, ki je podobna moji. In teh je ogromno. Samo v družbi za njih ni toliko prostora, ker pač odstopajo od romantičnih pričakovanj. To, da z mamicami delimo iste občutke, me je res pomirilo, ker sem videla, da sem normalna. Da je OK, kar čutim. Da to ne pomeni, da otroka nimam rada. To samo pomeni, da je moje telo v tako drugačnem stanju, da potrebuje čas. Sem imela lepo priložnost, da se naučim sočutja do sebe.

Sčasoma so prišli lepši dnevi. Uživala sem v njegovih nežnih gibih, s katerimi je sporočal, da živi in da je dobro. Veliko sem se z njim pogovarjala, mu pela, ga božala; priznam, da kar pogrešam trebušček in vse trenutke z njim.

Danes te vrstice pišem s sinom v nosilki, ki spi na mojih prsih. Ko vmes božam njegove mehke laske, sem neskončno hvaležna, da ga imam. Čustveno je bila nosečnost na začetku res naporna. Šele kasneje je prišel mir, uživanje, veselje. Bilo je vredno potrpeti tudi to. Z veliko mero sočutja do sebe in sprejemanjem vsega, kar nosečnost prinese.

Sanja Jeriček

Si tudi ti želiš povedati zgodbo? Morda ravno tvojo zgodbo potrebuje slišati ženska, ki je trenutno v tej situaciji in potrebuje občutek, da ni sama… Ne podcenjuj besed ranljivosti in iskrenosti. Imajo neizmerno moč.

Zapisi prvega trimesečja

Nosečnost. Komaj sem videla dve črtici na testu, sem se usedla v avto in odpeljala v laboratorij na hormonski test. Ne za potrditev nosečnosti, pač pa za vpogled v moje hormonsko stanje, ki igra zelo pomembno vlogo v nosečnosti. Zaradi moje zgodovine spontanih splavov sem pod drobnogledom. Hvala Bogu za NaPro in Neo zdravnike, ki mi svetujejo zdravljenje.

Prvi test – ok, 4 dni kasneje – hcg lepo narašča, progesteron pade, estradiol pa se ne dvigne dovolj. Panika! Še isti dan mi zdravnik predpiše progesteron, čez nekaj dni pa sva z možem odpotovala v Ameriko, kjer sem še drugo zdravilo lahko preprosto kupila v lekarni. Easy as that.

Čeprav sem nosečnost želela še nekoliko zadržati zase, me je slabost že v 5. tednu povsem pokosila. Ne jutranja slabost (oh, ko bi bila) – govorim o slabosti čez cel dan.

V resnici je smešno, kako neka povsem običajna stvar, kot je hrana, zate postane tako komplicirana stvar. Bilo mi je slabo, če nisem jedla. Ampak – bilo mi je slabo tudi, ko sem jedla. Ah – vsak grižljaj je bil muka! Včasih sem od frustracije kar jokala. Počutila sem se tako bedno, švoh in vsem v breme!

Po parih dneh, ko sem se pač mogla nehat zgovarjat na jatlag, se je zakompliciralo. Slabo mi je bilo skoraj ves čas – razen mogoče pol ure po tem, ko sem se najedla.

Na 3. dan obiska, se je punca vrtela 5 minut okoli mene – če rabim krekerje, če rabim ingver, če rabim to ali ono, in ko je rekla: »Ok – I am getting you some medication!« sem samo zavzdihnila: »Stop… I’m pregnant.« In potem sem počasi povedala vsem, ki so me kaj spraševali. Za ceno ljubega miru in splošnega razumevanja situacije.

*

Včasih čez dan jokam samo za to, ker se počutim čisto neuporabno. Da se zapeljem na individualno srečanje s klienti, mi je že skoraj znanstvena fantastika.

Že po skype srečanju od doma, se potem moram iti za eno uro uleč, ker sem izžeta.

Ah, to me res ubija. Slabost itak – ampak tudi utrujenost. Možgani mi sploh ne delajo. Sedim za računalnikom in samo delanje predstavitve je pravo mučenje. V eni uri naredim 4 osnovne slajde. V meni ni niti enega drobca motivacije. To, da sem neproduktivna, me ubija. Tole obdobje je glavni razlog, da sem se bala nosečnosti. Res sem včasih začudena, kako to, da se ženske vseeno odločamo za nosečnost.

*

Danes sva povedala otrokom. Jaz sem bila malo zadržana, ker sem bila prepričana, da bosta povedala vsem naprej. Sicer nisva rekla čudežnega stavka, da bi se to zgodilo »pa ne nikomur povedat!«, tako da bomo videli, kako bo. Gašper je želel, da poveva, ker je bilo tudi njima že zelo nenavadno, zakaj sem ves čas kot kup nesreče ležala na kavču ali v postelji.

Ko je Oliver vprašal, če se počutim slabo zato, ker imam raka, sem vedela, da je pa res že treba povedati.

Gašper jima je zvečer pred spanjem povedal, da imam v trebuhu majčkenega dojenčka. Povedal je tudi, da se včasih pri tako majčkenih dojenčkih lahko kaj zgodi, da prej umrejo, kar se je mamici že zgodilo, a da upamo, da bo s tem vse v redu.

*

Fanta nista vse povprek v zadevi z nosečnostjo. Večinoma se na to redko spomnita, danes pa me je nasmejalo Oliverjevo vprašanje, ko me je vprašal: »Mami, kje boš pa ti rodila?« Otroci mam, ki rojevamo doma, se ukvarjajo z res drugačnim spektrom predstave o porodu. J Vprašanje je bilo namreč na mestu, ker se v tem letu želimo preseliti. Sem dejala, da morda že v novi hiši ali pa tukaj še v tem stanovanju.

Zaenkrat nista povedala še nikomur. J

*

Danes sem imela prvi pregled. Poskušala sem ne preveč razmišljati o »kaj pa če…« varianti. Torej, čisto navaden začetek dneva. Spraviš otroke v vrtec, potem se odpelješ do zdravstvenega doma, tam bereš knjigo in se pogovarjaš o tekočih stvareh. Seveda tudi o vremenu, ker tale zima pa res ni za nikamor.  Povsem navadno, seveda. Ker vsak dan pač zveš, ali je tvoj otrok še živ, ali ne…

To je bil prvi pregled, na katerem sem jokala od veselja, ko sem videla in slišala bitje malega srčka. 8 tednov. Ko 2 poprej pri 8 tednih ni bilo več slišati. Ti kar rasti, dete, rasti…

Mislim, da z vsakim pregledom zraste moje spoštovanje do ginekologinje. Ni tako samoumevno, da zdravnik spoštuje izbiro pacienta, četudi se mu morda zdi nenavadna. Ko sem pri Arturju povedala, da bom rodila doma in da imam babiško oskrbo, je dejala: »Potem pa mi vi povejte, kje me potrebujete!« Res sem ostala brez besed. To je duh služenja v poklicih pomoči! Za vsak test, za vsak pregled me vpraša, če ga želim opraviti. Nobene vzvišenosti o superiornosti naše prenatalne nege. Ko sem tokrat povedala, kakšno je moje zdravljenje, ki v Sloveniji ni konvencionalno, je to potrdila, a hkrati dejala, da verjame, da se na te stvari spoznam in da imam zagotovo dobro oskrbo.

*

Danes sem imela 4 odvzem krvi v enem mesecu. Zjutraj, na tešče, ko se že tako ali tako počutim čisto za nič. Ko sem na stolu sedela z zavihanim rokavom na levi roki, sem se že na pol zjokala. Res imam dovolj tega špikanja in vsega skupaj. Ni bilo sicer tako slabo kot prvič, ko me je še en teden bolela roka, ampak mi res ni več do tega. Predstavljaj si, da se itak počutiš tako slabo, da ne bi prenesel niti, da te nekdo pocuka za lase in takrat tale igla res izgleda strašljivo.

Sedaj me čaka še klasični laboratorij za nosečnice. Seveda, logično je treba vse ženske preverit za hepatitis B in sifilis. Zagotovo sem namreč v teh 4 letih od ta zadnjega testiranja, fasala kaj od tega, ker res živim razburljivo življenje in za hobi seksam s sumljivimi tipi.

Sej mogoče mi ne bi bil problem pač zamižat in dat te krvi, če ne bi to šlo za par epruvetk in sem pri prejšnji nosečnosti zlezla skupaj.

Kakorkoli! Krvni testi hormonov so prišli nazaj super! Še nikoli bolje! J Zdravnica mi je potrdila, da lahko zmanjšam odmerek zdravil. Jeej! J Dober dan!

*

Počutim se kot drek. Tamal je zbolel in tudi mene boli glava, kot da bi me kdo z žlico tepel po njej. Dark secret: na youtubu gledam posnetke zlatih gumbov iz Britan’s got talent in jokam kot dež. Za nazaj me res zabavajo moje argumentacije, ko me je Oliver vprašal, zakaj jokam. Nekaj v smislu in med hlipanjem: »Poglej, kok je vesel. Lej, še on joka.« ali »Ker je to njej zadnji nastop in potem ima operacijo, po kateri 5 let ne bo hodila.« Ojoj, še zdele sem skoraj začela spet jokat.

*

Pismo, ne vem, ali je kriv njegov F45 trening ali samo nosečniški hormoni … Ampak js skor skupaj zlezem, ko si Gašper majico sleče…

*

O, moj Bog! Slabosti skoraj ni več! Dejansko sem se danes zbudila srečna! O, moj Bog, kako zelo dobre volje sem! Bogu hvala! Slabost je bila očitno stranski učinek zdravil. Ne morem verjeti. Dobila sem nazaj svoje življenje!

In danes na boksu sploh nisem umrla! Čist brez težav sem zvozila do konca, tudi intenzivne vaje na koncu. Sicer sem ostajala malo bolj brez sape, ampak ne tako ekstremno, kot en teden nazaj, ko sploh nisem mogla nič.

Končno sem naredila tudi majhen korak nazaj k mojemu »službenemu« življenju. Dejansko sem se tega na smrt bala, ker sem čutila en velik odpor in strah. Danes delam že 3 ure, kar je naravnost REKORD! Spisala sem skoraj že vse objave za en mesec v naprej. Ravnokar sem potrdila nov projekt in šefici sem pisala, da mi lahko da kaj novega za delat. Am… Hm. Upam, da nisem preveč velikopotezna… Bomo videli.

Res se čutim v iber kreativna. Taka umetniška naravnanost me preveva. Počutim se ful v stiku s svetom. Ful je nenavadno pisati ali govoriti o tem, brez da povem, da sem noseča. Res nisem bila nikoli domača v prekrivanju. Ampak ja – sva sklenila, da počakava do naslednjega pregleda pri treh mesecih.

Skuhala sem si celo skodelico kave. Sama. Kdo pa še danes za to pošilja mamo?

*

Aaa! Od glavobola se mi meša! Spet zamašen nos. Dejansko me cela desna stran obraza že na dotik boli. Tole spet traja že dva dni. Lahko imam čist nosečniški glavobol, lahko je od prehlada. Ne vem.

Zvečer me je pograbil čist en iracionalen strah, da bom umrla. Oziroma, kaj če resno zbolim v času nosečnosti? Kaj če bi zdravljenje ogrozilo otroka in ga ne bi sprejela in potem bi umrla? In pustila moža z tremi majhnimi otroki. Morbidne misli.

*

Vnetje sinusov. Resno? Recimo, da se znebim slabosti, in me v posteljo položi bolezen. Česa takega pa že dolgo časa nisem staknila. Da bi trajalo tako dolgo. Najbrž je itak zato kriv čisto obubožan imunski sistem zaradi nosečnosti. V resnici se mi smili Gašper, ker skrbi za vse in se sploh nima časa usest.

Ko sem rekla, da ni šans, da grem v naslednjo nosečnost zavestno in načrtno, ker bi bila najbrž čist napsihirana, kaj vse me spet čaka, je Gašper reku: »Sej, tudi trije otroci so dost.« Res tale nosečnost zahteva veliko – od vseh nas.

Čeprav se nam bo zagotovo, poleg tegale, pridružil kasneje še kak otročiček, zavestno NIKAKOR ne grem več v nosečnost. Po mojem bi me od anksioznosti pobralo. Malo okrniš pravila za izogibanje nosečnosti, parkrat pozabiš zabeležit, pa dobiš tiste želene procente za presenečenje. Ko si enkrat v tem, pol niti ni prostora za zaskrbljenost.

*

Po maši se pogovarjam z Arturjevo vzgojiteljico. Povem, da sem veliko bolna in da je najbrž razlog – aja, noseča sem! Vemo! reče ona. Ko je povedal Artur, so si mislili – ja, otroci si to želijo, pa ni nujno, da je res. Potem pa je še vzgojitelj iz Oliverjeve skupine prišel –  če pa Oliver to reče, pa najbrž mora biti kaj na tem! Simpatično.

*

Ne vem, kaj se dogaja… Ampak ta bolezen se še kar vleče. Že mislim, da je boljše, se spet začnem veseliti življenja, pa me spet povozi. Pismo! To me čisto sesuva… Mine slabost, pa moram vseeno preležati cele dneve. To, da se počutim neuporabno, je najbolj grozna stvar na svetu. Še sama sebi si grem na živce. Sekiram se tudi zaradi ta malih dveh, ker nisem nič z njima.

Izogibam se socialnim medijem in vsem visoko aktivnim ljudem, ki imajo lajf poštirkan. So zame tempirana bomba za izbruh anksioznosti. IG imam samo še, da gledam UFC boje. Ne vem, zakaj sem to začela gledat, ampak me je čist potegnilo not.

*

Toliko o mojem planu, da vzdržujem fizično formo. Enkrat na teden, če mi rata na boks je že čudež… Plus da imam potem še tri dni tak musklfiber, da imam občutek, da sem že zarad tega bolna. Dokler se res stanje orng ne izboljša, ne planiram hodit…

*

Gašper me je dal v karanteno. Dovolilnico imam samo za cerkev in zdravstveni dom. Toliko o moderni razporeditvi vlog. 😉

Mislim, noro je – spet sem nekaj staknila. Čist sem že obupana, kaj sploh naj še delam, da se moj imunski sistem okrepi. Vsi zdravi napitki se mi že gabijo in nimam sploh motivacije.

Mi je včeraj dala prijateljica (v nosečnosti je pa reeees lepa stvar, ko ljudje ful skrbijo zate!) ene arcnije njene mame. Ni nič za pit, ampak samo za mazat, tako da bo šlo. 🙂

*

Še en ultrazvok. ❤ Vse zgleda super. ❤ Dete naše… Zdaj najbrž lahko povem naokoli.

  • Zapisi prvega trimesečja. Po tem obdobju se je moje zdravstveno stanje sestavilo in, zanimivo, ZELO hitro vse pozabiš. Ko sem urejala besedilo, mi je bilo prav zanimivo brati. A sem izjemno hvaležna, da je za mano. Takrat si misliš, da nikoli ne bo minilo. Pa mine. Zahteva pa seveda, da se življenje vsaj za tisto obdobje spremeni.

Dojenček in delo od doma

Sem mama, ki dela od doma in ob popoldnevih. In ima (zaenkrat) otroka doma. Kako je?
Težko. Pa vendar od svoje odločitve za takšno življenje ne odstopam.

Že, ko sva se z možem poročila, takrat še oba študenta, sva se odločila, da bo eden izmed naju ostal doma pri otrocih in delal od doma. Leto po poroki je mož dobil dobro službo – tako da je kanček stereotipno vloga ustvarjalca doma padla name. Na srečo! 🙂

Še vedno se namuznem, ko se spomnim izrazov na obrazu ljudi, ki so me vprašali, kam pa mislim iti delat po faksu in sem odgovorila, da nimam namena iskati službe. Pojma nimam, kaj so si dejansko takrat predstavljali, da bom počela. Mogoče sedela na kavču, jedla lazanjo, pila pivo in gledala Game of Thrones. Čeprav se sliši mikavno, sem vedela, da ni skrbi, da bi imela premalo dela. V moji glavi ves čas brenči. Vedno imam ideje, kaj bi bilo nujno treba narediti. Na nek način je to blagoslov in prekletstvo.

Blagoslov zato, ker konstantno delaš na svojih sposobnostih, se razvijaš, poizkušaš, dobivaš izkušnje in vedno več realne vizije za življenje. Bolj začutiš tisto poklicanost na neko mesto v življenju.
Prekletstvo pa zato, ker je res enostavno pretiravati. Biti ves čas zaposlen in zaseden ni enako biti produktiven. Reči ja vsemu, sprejeti preveč obveznosti in odgovornosti prinese s sabo tudi preobremenjenost.

Nekaj mesecev nazaj sem si zapomnila komentar Jordana Petersona, ko je dejal, da mora mlad človek pregoreti, da začuti, koliko je sposoben in kje so njegove meje. Okej – kljukica!

V mojem življenju je to pomenilo, da sem na neki točki hendlala otroka, šolo, pisanje prispevkov za revije in spletne strani, spletno trgovinico, skupinice za mamice, popoldne sem skočila učit FertilityCare in otroka na vratih predala možu. Včasih sem se zvečer samo zaprla v kopalnico in jokala.

Drugi otrok pa je podrl mojo vizijo o vseh projektih, ki jih bom ob njemu vodila. Spal je namreč malo tukaj, malo tam, večinoma samo v naročju. Ste kdaj pisali članek ali pa seminarsko nalogo 5 minut in čez pol ure spet 5 minut in čez 45 minut spet 5 minut? Zame je bila to najbolj realna primerjava za Sizifovo delo.

To, da sem si ves čas govorila, kaj vse moram in kaj vse je še treba, me je ubijalo. Ravno nekje v tistem obdobju sem si zapomnila citat iz knjige, ki mi jo je pomolil mož (ne vem več katere) – capacity is a state of mind. Ha – seveda! sem si rekla. No, moja kapaciteta je bila že samo z dojenčkom napolnjena do roba!

Ampak! – vedno sledi ampak! – stavek mi je ostal v spominu. Večkrat sem se ga spomnila, se občasno namrdnila in si rekla, da avtor pretirava, hkrati pa sem opazila, da sem na vse moje stvari začela gledati drugače. Kljub temu da z mojim dojenčkom nisem mogla planirati ničesar – oh, ljuba rutina, kje si? – sem v glavi začela predalčkati. Na A4 list sem si natisnila mesečni koledar in si za eno obveznost označila več dni. Mogoče nekdo napiše članek med 10. in 13. uro, no, jaz ga napišem med 10. in 13. v mesecu. 🙂

Tempo sem prilagodila svojemu življenju, ki se je večinoma vrtel okoli dojenja, pokakanih plenic in uspavanja, tako sem tudi zalogaj dela prilagodila realni količini časa, ki mi je ostal na voljo.

Kapaciteta (dela) je zagotovo stanje uma. Ampak najprej sem morala (raz)umno pogledati na svet.

Mož mi je govoril: “Uživaj v porodniški!”, jaz pa sem se spraševala, kako za vraga se to naredi?! Ker vedno obstaja mail, ki čaka, da se ga odpošlje, vedno čaka članek ali pa račun, da se spiše – pa tukaj je še diploma! Ah…

Kje sem našla svoj raz(um)? V dobri organizaciji, ki je bila prilagojena mami z dojenčkom in ne drugim mojim vrstnikom.

O tem, kako pa sedaj – se mi zdi, da kar uspešno – hendlam obveznosti, pa v naslednjem prispevku.

Tale je ratal že čist predolg. 😊

Mamory lane ❤️ Tukaj je bil pri miru sam tok, da sem lahko slikala… 😐


Iščeš katoliško pripravo na porod iz udobja svojega kavča? Pridruži se nam na januarski spletni pripravi na porod!

20181026_121202_0001

Se želiš prijaviti na Rumenordečine novice? To lahko storiš TUKAJ.

Zakaj govoriti o porodu iz vidika vere?

Kristjanke, ženske drugih ver ali ateistke, so si fizično povsem enake in dojenček se v vsakem primeru rodi. Gibanje, tehnike, fizična pomoč, medicinske izbire – vse je na zunaj lahko videti enako. Torej, zakaj o porodu govoriti iz vidika vere?

Vera je za žensko lahko moč, iz katere črpa, da počasti načrt Stvarnika na unikaten način v njenih porodnih okoliščinah. Naš Bog si nam želi biti blizu – v intimnem odnosu. Za svoje hčere ima čudovit in edinstven načrt. Ta Bog, ki tako zelo ljubi vsako izmed nas, si želi biti z nami, si želi biti del pomembnih in preobražujočih trenutkov v naših življenjih – tudi poroda.

Skrivnost ljubezni in bogata tradicija krščanske vere lahko prevzameta tvoj porod in ga preobrazita v nekaj svetega. Ko sta naše življenje in duša spremenjena skozi krst, vsak vidik življenja postane kanal za resnično in živo milost. Tudi nekaj tako velikega in intimnega kot je proces poroda, je napolnjen s to milostjo. Ti trenutki, ki so tako močno povezani z Božjim klicem v zakon in materinstvo, so lahko še zlasti del Njegovega načrta, da deluje v naših življenjih in nas pritegne bližje k Njemu.

Bog ima preštete vse lase na naši glavi (Mt 10,30). Pozna nas do potankosi. Ve, kdaj sedimo in kdaj stojimo (Ps 139,2). Vključen je v vse drobne dogodke našega življenja.
Če je Bogu mar za tako majhne in vsakodnevne reči, koliko bolj mu mora biti mar za trenutek, ko se na svet rodi njegov nov sin ali hči. Ne spremlja te skozi spočetje in nosečnost, da bi na dan poroda ostal pred vrati porodne sobe.

Postavljeni smo pred skušnjavo, da bi popredalčkali naše življenje in določene dele izločili iz našega odnosa z Bogom. Nekateri ljudje imajo občutek, da Bog ne želi imeti ničesar s porodom, drugi se nagibajo k temu, da je porod zgolj fizičen in medicinski proces – greš v porodnišnico, rodiš in se vrneš v normalno življenje.

Kot ženske lahko na porod gledamo kot na izkušnjo trpljenja, ko vstopimo v proces, za katerega si želimo, da čimprej mine ter ga vidimo kot pomanjkljivega in zastrašujočega.
Lahko pa v porod vstopimo z odprtim srcem in ga vidimo kot čudovit načrt Boga samega, ki ga je osnoval zavestno, da skozi njega ženske postanejo mame.

Bog si želi vstopiti v našo nosečnost in porod in tam narediti nekaj veličastnega – pa naj bo to prvi ali peti porod, porod v porodnišnici ali doma, ne glede na okoliščine, ki si jim podvržena – njegova milost je prisotna in dosegljiva. Prav skozi porod te želi preobraziti in te pritegniti globlje v skrivnost ljubezni.

Bog nam daje priložnost, da sodelujemo z njegovo milostjo in odgovorimo na povabilo, da na našo nosečnost in porod pogledamo iz drugačne perspektive. Je pot, po kateri dva postaneta eno, pot, po kateri ženska sodeluje v ustvarjalni moči Boga in kjer oče in mati spoznata osebo, ki sta jo z Bogom poklicala v življenje.

 

__________________________________________________________________________________________________________________________________________

 

 

 

 

 

 

Za več svobode in humanosti pri porodu! #prekinimotišino

christopher-campbell-28567-unsplash
16. oktobra je Zavod Indo Anai, ki se ukvarja z žensko osrediščeno obporodno oskrbo, objavil prve pretresljive zgodbe travmatičnih porodnih zgodb in nasilja v porodnih sobah pod geslom #prekinimotišino. Ginekologi in porodničarji so nad tem presenečeni, saj naj bi v njihov nabiralnik prišlo več pohval kot graj. Čudijo se, zakaj ženske že takoj v porodnišnici ne dajo povratne informacije, saj ne bo nihče jezen. Saj so vendar profesionalci, še pripomni predsednik strokovnega sveta za ginekologijo in porodništvo. Pa je res vse tako preprosto?

Nadzor poroda

V 60-ih in  70-ih letih prejšnjega stoletja se je porod večinsko preselil v porodnišnice. Medikalizacija je pripomogla k manjši umrljivosti dojenčkov. Podatki NIJZ kažejo, da je iz leta 1986 do 2016 umrljivost dojenčkov padla iz 12,2 na 2,1 na 1000 živorojenih. A kljub temu je medikalizacija pokazala tudi pomanjkljivosti. Te se kažejo v pretirani uporabi invazivnih postopkov, ki niso bili potrebni, in v razosebljanju porodnice. Čustva in občutja porodnice postanejo postranskega pomena  –  važno, da sta oba živa, kajne?

Sistem, ki se nadvse trudi, da bi onemogočil ženskam svobodno izbiro poroda, porodnega okolja in osebja nevarno prehaja v sistem totalitarnosti, kjer se avtonomija posameznice, zaradi lovk, ki pod geslom pomoči prevzemajo nadzor nad še tako intimnimi vidiki življenja, razkraja.V 80. in 90. letih se je kot odziv na ta tehnokratski model obravnave poroda začelo gibanje za humanizacijo poroda, ki je poudarjalo partnerski odnos med žensko in zdravstvenim delavcem, sočutje in individualno obravnavo. Ženska bi morala biti v središču poroda ter sprejemati odločitve, kaj se bo z njo zgodilo.

Kako je za porodnišnico, ki je bila ustvarjena, da implementira principe tehnokratskega modela, ki je usmerjen v kontrolo infekcije, postopke, varnost in jamstvo, težko razumeti ta pogled, kar malce ironično predstavlja izjava predstavnika Strokovnega združenja izvajalcev zdravstvene in babiške nege, ko reče: »Problem pa, seveda, nastane, ko porodnica pride že z izdelanim planom poroda, v katerem so določene zahteve, ki se ne skladajo s stroko.«

Stavek bi bil bližje resnici, če bi besedo »stroka« povsem enostavno zamenjali z »rutino«, saj bi z besedo  »stroka« lahko napačno povezovali neko znanstveno panogo, ki na področju rojevanja to ni – več rutinskih postopkov in zahtev namreč ni utemeljenih v znanstvenih dognanjih ali so celo odsvetovani.

»Zakaj takoj kaj ne rečejo?«

Je začudenje nad tem zares utemeljeno? Travmatična obravnava, ki so jo bile deležne ženske iz zgodb, ne kaže na sočuten odnos, ki bi ga ženska med porodom potrebovala. Ko je oseba žrtev zlorabe, se zapre in ogradi, ker si ne sme dovoliti biti ponovno ranljiva.

Če je bila v porodni sobi grdo obravnavana – kdo ji zagotavlja, da bo kasneje v porodnišnici, ko se je zaradi rojstva njenega otroka življenje naenkrat zasukalo na glavo, ko izkuša prevrednotenje svoje identitete in se sooča s kupom izzivov z nenapovedanim izidom, naletela na sočutna ušesa? Redke bi si upale tvegati. Jaz si ne bi.

 

Nadaljevanje preberi na iskreni.net.

 

 

20181026_121202_0001

 

“Cilj je otrok”

 

To je stavek, ki nama ga je ena od zdravnic izrekla ne dolgo nazaj. Z njo sva govorila o tem, da ne moreva zanositi in o morebitnih zdravstvenih indikacijah, ki bi lahko bile vzrok temu. Čeprav ni to njeno področje, nama je v dobri veri, da naju bo potolažila, predstavila postopke, ki lahko pomagajo pri zanositvi, da le prideva do cilja – otroka.

 

Njen stavek naju je tako šokiral, da sva se le nasmehnila in nič rekla. Ko sva ji poskušala dopovedati, da za naju noben umeten poseg v telo kot pomoč pri zanositvi ni sprejemljiv, je povedala, da obstaja tudi možnost osemenitve (ki ni tako zelo invazivna kot IVF), kjer ženski med ovulacijo vbrizgajo semensko tekočino v maternico. Postopek iz etičnega vidika ni sporen, vendar kljub temu ne čutiva, da bi se ga poslužila, čeprav naj bi imel dobro uspešnost.

 

Kar nekaj let nazaj sem se o neplodnosti in postopkih umetne oploditve pogovarjala s prijateljico. Takrat seveda nisem mislila, da bom sama kdaj imela težave z zanositvijo, sem pa kljub temu bila proti postopkom umetne oploditve iz etičnih razlogov, poleg tega so ti postopki dolgi in konkretno posežejo v telo ženske, kar ni samo fizično temveč tudi in predvsem psihično naporno. Prijateljica je zagovarjala dejstvo, da je zelo težko biti brez otrok in ni razumela zakaj si par, po mojem mnenju, ne bi smel pomagat z medicinsko pomočjo. Vsaka je ostala na svojem bregu z lastnimi argumenti in debato je zaključila, da s takšnim mnenjem sama sebi kopljem jamo, če v prihodnosti ne bom mogla zanosit. Danes se seveda ukvarjam s točno to preizkušnjo, ostajam pri istem mnenju in mislim, da sem prej kot jamo, postavila dobre temelje za soočanje s to preizkušnjo.

 

Otrok ni najin cilj. Otrok je najina želja. Kot sem že večkrat omenila v teh zapisih je načrtovanje družine tako zelo intimno in ranljivo področje, zato ni vseeno na kakšen način pristopimo. Midva sva se odločila, da bova poskusila v okviru NaPro tehnologije, ki je del FertilityCare sistema in se že v osnovi osredotoči na ritem in želje para. Pomembno mi je, da zdravnik, ki mu zaupam, pristopi 100 % spoštljivo in upošteva najprej najine želje. Kljub temu da je NaPro precej osredotočen na naravni ritem ženskega telesa, vedno znova presodiva, če nekaj, kar nama ponuja, sprejmeva ali ne, ker je v prvi vrsti pomembno, da sva midva z določenim postopkom/zdravilom OK. To bi svetovala tudi drugim parom, ne glede na način zdravljenja, da zakonca izbereta tisto, s čimer se vidva dobro počutita. Že brez vseh teh postopkov je včasih težko čakati in se spraševati, če so nama dani otroci, kdaj nama bodo dani, kaj, če jih ne bo… Si predstavljam, da je še težje, ko par, ki se odloči za oploditev z biomedicinsko pomočjo mesece in mesece hodi na kliniko ter se še vedno nič ne zgodi.

 

Učiva se, da sva lahko srečna tudi brez otrok. Želja je velika, vendar najina sreča ni in ne sme biti odvisna od naraščaja. Mislim, da zdravnica, s katero sva govorila, tega ni razumela – za srečo v odnosu ni potreben otrok. Lepo pa je, če je otrok lahko del te sreče.

 

Zaupljiva