Zakaj govoriti o porodu iz vidika vere?

Kristjanke, ženske drugih ver ali ateistke, so si fizično povsem enake in dojenček se v vsakem primeru rodi. Gibanje, tehnike, fizična pomoč, medicinske izbire – vse je na zunaj lahko videti enako. Torej, zakaj o porodu govoriti iz vidika vere?

Vera je za žensko lahko moč, iz katere črpa, da počasti načrt Stvarnika na unikaten način v njenih porodnih okoliščinah. Naš Bog si nam želi biti blizu – v intimnem odnosu. Za svoje hčere ima čudovit in edinstven načrt. Ta Bog, ki tako zelo ljubi vsako izmed nas, si želi biti z nami, si želi biti del pomembnih in preobražujočih trenutkov v naših življenjih – tudi poroda.

Skrivnost ljubezni in bogata tradicija krščanske vere lahko prevzameta tvoj porod in ga preobrazita v nekaj svetega. Ko sta naše življenje in duša spremenjena skozi krst, vsak vidik življenja postane kanal za resnično in živo milost. Tudi nekaj tako velikega in intimnega kot je proces poroda, je napolnjen s to milostjo. Ti trenutki, ki so tako močno povezani z Božjim klicem v zakon in materinstvo, so lahko še zlasti del Njegovega načrta, da deluje v naših življenjih in nas pritegne bližje k Njemu.

Bog ima preštete vse lase na naši glavi (Mt 10,30). Pozna nas do potankosi. Ve, kdaj sedimo in kdaj stojimo (Ps 139,2). Vključen je v vse drobne dogodke našega življenja.
Če je Bogu mar za tako majhne in vsakodnevne reči, koliko bolj mu mora biti mar za trenutek, ko se na svet rodi njegov nov sin ali hči. Ne spremlja te skozi spočetje in nosečnost, da bi na dan poroda ostal pred vrati porodne sobe.

Postavljeni smo pred skušnjavo, da bi popredalčkali naše življenje in določene dele izločili iz našega odnosa z Bogom. Nekateri ljudje imajo občutek, da Bog ne želi imeti ničesar s porodom, drugi se nagibajo k temu, da je porod zgolj fizičen in medicinski proces – greš v porodnišnico, rodiš in se vrneš v normalno življenje.

Kot ženske lahko na porod gledamo kot na izkušnjo trpljenja, ko vstopimo v proces, za katerega si želimo, da čimprej mine ter ga vidimo kot pomanjkljivega in zastrašujočega.
Lahko pa v porod vstopimo z odprtim srcem in ga vidimo kot čudovit načrt Boga samega, ki ga je osnoval zavestno, da skozi njega ženske postanejo mame.

Bog si želi vstopiti v našo nosečnost in porod in tam narediti nekaj veličastnega – pa naj bo to prvi ali peti porod, porod v porodnišnici ali doma, ne glede na okoliščine, ki si jim podvržena – njegova milost je prisotna in dosegljiva. Prav skozi porod te želi preobraziti in te pritegniti globlje v skrivnost ljubezni.

Bog nam daje priložnost, da sodelujemo z njegovo milostjo in odgovorimo na povabilo, da na našo nosečnost in porod pogledamo iz drugačne perspektive. Je pot, po kateri dva postaneta eno, pot, po kateri ženska sodeluje v ustvarjalni moči Boga in kjer oče in mati spoznata osebo, ki sta jo z Bogom poklicala v življenje.

 

__________________________________________________________________________________________________________________________________________

 

 

 

 

 

 

Za več svobode in humanosti pri porodu! #prekinimotišino

christopher-campbell-28567-unsplash
16. oktobra je Zavod Indo Anai, ki se ukvarja z žensko osrediščeno obporodno oskrbo, objavil prve pretresljive zgodbe travmatičnih porodnih zgodb in nasilja v porodnih sobah pod geslom #prekinimotišino. Ginekologi in porodničarji so nad tem presenečeni, saj naj bi v njihov nabiralnik prišlo več pohval kot graj. Čudijo se, zakaj ženske že takoj v porodnišnici ne dajo povratne informacije, saj ne bo nihče jezen. Saj so vendar profesionalci, še pripomni predsednik strokovnega sveta za ginekologijo in porodništvo. Pa je res vse tako preprosto?

Nadzor poroda

V 60-ih in  70-ih letih prejšnjega stoletja se je porod večinsko preselil v porodnišnice. Medikalizacija je pripomogla k manjši umrljivosti dojenčkov. Podatki NIJZ kažejo, da je iz leta 1986 do 2016 umrljivost dojenčkov padla iz 12,2 na 2,1 na 1000 živorojenih. A kljub temu je medikalizacija pokazala tudi pomanjkljivosti. Te se kažejo v pretirani uporabi invazivnih postopkov, ki niso bili potrebni, in v razosebljanju porodnice. Čustva in občutja porodnice postanejo postranskega pomena  –  važno, da sta oba živa, kajne?

Sistem, ki se nadvse trudi, da bi onemogočil ženskam svobodno izbiro poroda, porodnega okolja in osebja nevarno prehaja v sistem totalitarnosti, kjer se avtonomija posameznice, zaradi lovk, ki pod geslom pomoči prevzemajo nadzor nad še tako intimnimi vidiki življenja, razkraja.V 80. in 90. letih se je kot odziv na ta tehnokratski model obravnave poroda začelo gibanje za humanizacijo poroda, ki je poudarjalo partnerski odnos med žensko in zdravstvenim delavcem, sočutje in individualno obravnavo. Ženska bi morala biti v središču poroda ter sprejemati odločitve, kaj se bo z njo zgodilo.

Kako je za porodnišnico, ki je bila ustvarjena, da implementira principe tehnokratskega modela, ki je usmerjen v kontrolo infekcije, postopke, varnost in jamstvo, težko razumeti ta pogled, kar malce ironično predstavlja izjava predstavnika Strokovnega združenja izvajalcev zdravstvene in babiške nege, ko reče: »Problem pa, seveda, nastane, ko porodnica pride že z izdelanim planom poroda, v katerem so določene zahteve, ki se ne skladajo s stroko.«

Stavek bi bil bližje resnici, če bi besedo »stroka« povsem enostavno zamenjali z »rutino«, saj bi z besedo  »stroka« lahko napačno povezovali neko znanstveno panogo, ki na področju rojevanja to ni – več rutinskih postopkov in zahtev namreč ni utemeljenih v znanstvenih dognanjih ali so celo odsvetovani.

»Zakaj takoj kaj ne rečejo?«

Je začudenje nad tem zares utemeljeno? Travmatična obravnava, ki so jo bile deležne ženske iz zgodb, ne kaže na sočuten odnos, ki bi ga ženska med porodom potrebovala. Ko je oseba žrtev zlorabe, se zapre in ogradi, ker si ne sme dovoliti biti ponovno ranljiva.

Če je bila v porodni sobi grdo obravnavana – kdo ji zagotavlja, da bo kasneje v porodnišnici, ko se je zaradi rojstva njenega otroka življenje naenkrat zasukalo na glavo, ko izkuša prevrednotenje svoje identitete in se sooča s kupom izzivov z nenapovedanim izidom, naletela na sočutna ušesa? Redke bi si upale tvegati. Jaz si ne bi.

 

Nadaljevanje preberi na iskreni.net.

 

 

20181026_121202_0001

 

“Cilj je otrok”

 

To je stavek, ki nama ga je ena od zdravnic izrekla ne dolgo nazaj. Z njo sva govorila o tem, da ne moreva zanositi in o morebitnih zdravstvenih indikacijah, ki bi lahko bile vzrok temu. Čeprav ni to njeno področje, nama je v dobri veri, da naju bo potolažila, predstavila postopke, ki lahko pomagajo pri zanositvi, da le prideva do cilja – otroka.

 

Njen stavek naju je tako šokiral, da sva se le nasmehnila in nič rekla. Ko sva ji poskušala dopovedati, da za naju noben umeten poseg v telo kot pomoč pri zanositvi ni sprejemljiv, je povedala, da obstaja tudi možnost osemenitve (ki ni tako zelo invazivna kot IVF), kjer ženski med ovulacijo vbrizgajo semensko tekočino v maternico. Postopek iz etičnega vidika ni sporen, vendar kljub temu ne čutiva, da bi se ga poslužila, čeprav naj bi imel dobro uspešnost.

 

Kar nekaj let nazaj sem se o neplodnosti in postopkih umetne oploditve pogovarjala s prijateljico. Takrat seveda nisem mislila, da bom sama kdaj imela težave z zanositvijo, sem pa kljub temu bila proti postopkom umetne oploditve iz etičnih razlogov, poleg tega so ti postopki dolgi in konkretno posežejo v telo ženske, kar ni samo fizično temveč tudi in predvsem psihično naporno. Prijateljica je zagovarjala dejstvo, da je zelo težko biti brez otrok in ni razumela zakaj si par, po mojem mnenju, ne bi smel pomagat z medicinsko pomočjo. Vsaka je ostala na svojem bregu z lastnimi argumenti in debato je zaključila, da s takšnim mnenjem sama sebi kopljem jamo, če v prihodnosti ne bom mogla zanosit. Danes se seveda ukvarjam s točno to preizkušnjo, ostajam pri istem mnenju in mislim, da sem prej kot jamo, postavila dobre temelje za soočanje s to preizkušnjo.

 

Otrok ni najin cilj. Otrok je najina želja. Kot sem že večkrat omenila v teh zapisih je načrtovanje družine tako zelo intimno in ranljivo področje, zato ni vseeno na kakšen način pristopimo. Midva sva se odločila, da bova poskusila v okviru NaPro tehnologije, ki je del FertilityCare sistema in se že v osnovi osredotoči na ritem in želje para. Pomembno mi je, da zdravnik, ki mu zaupam, pristopi 100 % spoštljivo in upošteva najprej najine želje. Kljub temu da je NaPro precej osredotočen na naravni ritem ženskega telesa, vedno znova presodiva, če nekaj, kar nama ponuja, sprejmeva ali ne, ker je v prvi vrsti pomembno, da sva midva z določenim postopkom/zdravilom OK. To bi svetovala tudi drugim parom, ne glede na način zdravljenja, da zakonca izbereta tisto, s čimer se vidva dobro počutita. Že brez vseh teh postopkov je včasih težko čakati in se spraševati, če so nama dani otroci, kdaj nama bodo dani, kaj, če jih ne bo… Si predstavljam, da je še težje, ko par, ki se odloči za oploditev z biomedicinsko pomočjo mesece in mesece hodi na kliniko ter se še vedno nič ne zgodi.

 

Učiva se, da sva lahko srečna tudi brez otrok. Želja je velika, vendar najina sreča ni in ne sme biti odvisna od naraščaja. Mislim, da zdravnica, s katero sva govorila, tega ni razumela – za srečo v odnosu ni potreben otrok. Lepo pa je, če je otrok lahko del te sreče.

 

Zaupljiva

 

 

FertilityCare uvodno srečanje 25. 4.!

Se želiš spoznati z naravnim sistemom načrtovanja družine FertilityCare?

Pridružite se nam na uvodnem srečanju, kjer boste dobili pomembne informacije o delovanju naših teles in osnovah FertilityCare sistema beleženja znakov plodnosti.

O FertilityCare sistemu si lahko preberete tudi na mojem zavihku, kjer sistem podrobneje predstavim.

Tisti, ki se sistema želite naučiti, se pred srečanjem prijavite, saj sprejmem omejeno število klientov (max. 5).  Prijavo lahko oddate na mail: info.rumenordeca@gmail.com, kjer pa sem vam tudi na voljo za vsa dodatna vprašanja.

Srečanje bo potekalo 25. 4. ob 18.00 na Potočnikovi 8a, 1000 Ljubljana. 

 

In ne pozabite! FertilityCare je zakon! Na začetku zahteva učenje, nekaj truda in energije, a je naložba za prihodnost!

anthony-ginsbrook-294309-unsplash

Neplodnost kot pot od velikega četrtka do nedeljskega jutra

Ker se bliža velika noč in še prej velikonočno tridnevje, mi je na misel prišlo, da so vse preizkušnje del tridnevja. Velikemu četrtku sledi veliki petek, ki nas popelje do velike sobote, in končno je tu nedelja – vstajenje, ko je hudo za nami, nas pa prebudi življenje. Kako v vseh teh velikih dneh vidim neplodnost?

Veliki četrtek je čas darovanja. Najprej darovanje zakoncev drug drugemu; ko so lepi in malo manj lepi časi; ko smo zaljubljeni, in ko se prepiramo. Najgloblja oblika darovanja je spolni odnos, kjer si mož in žena s telesom izrazita, da bosta vedno tam drug za drugega in se bosta sprejemala v vsem, kar sta ter takšna kot sta. In ljubezen se vedno želi darovati, odpirati za novo, odpirati življenju. V velikem četrtku se zakonca podarjata ne le drug drugemu, temveč želita sebe darovati za najdragocenejši dar – za otroka. V tem obdobju morda že zaslutita, da ni vse tako kot sta si zamislila. Da je minilo že kar nekaj »velikih četrtkov« in še vedno je na testu nosečnosti le ena črtica. Pojavita se strah, jeza, dvom, tisoč in eno vprašanje, …

Nastopi veliki petek. Trpljenje in smrt. Spoznanje, da nekaj ni v redu. Da najini telesi nista rodovitni. Trpljenje velikega petka je za vsak par drugačno. Nekdo bo dal čez vse možne preiskave in postopke, da pride do želenega otroka. Nekdo se bo vdal v usodo. Nekdo bo molil. Nekdo se bo jokal do zadnje solze. Nekdo se bo jezil. Nekdo bo potlačil vsa čutenja in se delal, da ni nič narobe, srce pa bo jokalo. Nekdo se bo postavil v vrsto za posvojitev. In NIČ od tega ni narobe, ker je trpljenje proces brez navodil. Nato pride smrt – naših želja, pričakovanj in sanj o otroku. Umre naše načrtovanje družine, naše želje povezane z otroci in naši načrti. Mogoče je to edina pot, da končno damo prednost Božjemu načrtu, ki bo veliko boljši od našega, čeprav v dani situaciji to težko verjamemo. Moj veliki petek je bil na začetku ob pogledu na nosečnice, ob novici, da je katera od prijateljic zanosila in ob menstruaciji, ki je še posebej občutljivo obdobje, saj takrat zelo konkretno in telesno doživimo to smrt (glej prejšnji zapis).

Že smo pri veliki soboti. Molk in čakanje. Naši načrti so umrli in želja se ni uresničila. Jezus je v grobu. Kaj pa smo mi dali v grob? Načrte, upanje, sanje, nosečnost, … Naš molk je v tem, da ne govorimo o neplodnosti, niti ne želimo, da so ljudje na to pozorni. Vidimo naš križ in si pogostokrat želimo, da bi se pri velikem četrtku vse spremenilo. Da tega križa ne bi bilo. Meni je ravno ta križ omogočil, da se je rojevalo nekaj, kar se sicer ne bi ali pa bi mogoče se, a na drugačen način (glej prvi zapis). Križ ni zadnja postaja – je pot, da pridemo do …

nedelje – vstajenja. Za vse nas si želim, da bi v polnosti bili tukaj. Grob je odprt in Jezus je premagal smrt. Če je premagal smrt, kaj je lahko tako težkega, da nas ne bi rešil? Nič. Verjamem, da prevečkrat čutimo ravno obratno, vendar čutenja ne morejo spremeniti resnice. Jezus živi in skupaj z njim lahko vstane vsak od nas. Čeprav so bili najini/človeški načrti drugačni, sva in sta poklicana v življenje. Vsak par mora odkriti, kje je njuna rodovitnost, ker fant in dekle nikoli nista poklicana v zakon brez poslanstva. Sta pričevalca Boga in za Boga.

Kje v tem tridnevju sem jaz? Zelo različno. Še vedno pride (sicer redko) veliki petek in tudi nedeljsko jutro lahko izkušam. Grem/greva pogumno naprej v odkrivanju najinega poslanstva in rodovitnosti. Upava, da kmalu tudi v otrocih.

»Kdaj bosta pa vidva imela otroke?«

Vprašanja, ki jih dobivamo zakonci, ki smo po parih letih zakona še vedno brez otrok, se glasijo nekako takole: Kdaj bosta pa vidva imela otroke? – Že načrtujeta družino? – Sta že kaj naročila? – A si želita otroke? … In še kakšno bi se našlo.

Po parih mesecih zakona sem na takšna vprašanja z lahkoto odgovorila, da še ni čas, ker želiva začeti zakon sama ipd. Kasneje in še danes pa me takšna vprašanja zelo zmotijo. Običajno sem/sva jih dobivala od istih ljudi. Tistih, ki sem jim že vsaj dvakrat odgovorila: »Bodo, ko bo čas« in še vedno niso razumeli. Včasih sem imela občutek, da jim je pomembno samo, kdaj mi bo začel rasti trebuh, in da nikogar ne zanima, kako se počutim ob teh vsiljivih vprašanjih.

In kako sem se počutila? Kot da je pomembno samo to, kdaj bom noseča in da je moja vrednost odvisna od rojstva otroka. Pri komu sem celo dobila občutek, da me ima za dobro kristjanko samo, če imam otroke. Pogosto je to še poglobilo moj občutek, da z mojim telesom nekaj ni v redu, če ne morem zanositi. Odgovoru sem se znala spretno izmikati in preusmeriti temo, ker nisem želela, da bi kdo začel preveč spraševati. Pa ne zato, ker bi se česa sramovala, ampak ker sem močno čutila, da gre samo za firbec in ne za iskreno zanimanje. Normalno je, da se ljudje sprašujejo, zakaj par let po poroki še ni nobenega otroka – tudi sama se to sprašujem pri drugih parih, ki jih poznam. In normalno je, da vsi pričakujemo, da ženskam kmalu po poroki začne rasti trebušček. Je pa dobro imeti toliko samokritičnosti, da začutimo, kdaj je primerno vprašati in kdaj je bolje biti tiho ter pustit paru, da sam začne to temo.

Spomnim se, da sem se dobro leto nazaj bežno srečala z znancem na cesti in še predenj se uspeva pozdraviti, reče: »Kako gre nosečnost?« Ne vem, od kje so začele krožiti govorice, da sem noseča; v resnici sem samo pridobila kakšen kg več. Me je res prizadelo. Malo zato, ker so si namislili nosečnost, ki je ni, in malo zato, ker sem si že želela na to vprašanje odgovorit: »Dobro, hvala!«

Verjamem, da nihče, ki vpraša kaj v tej smeri ne misli slabo. Običajno me ni zmotilo, če me je kdo vprašal enkrat. Bilo pa je par ljudi, ki so to vprašali vsake tri mesece. Če to berete in se najdete med tistimi, ki vas ves čas zanima, kdaj se bo najavilo dete pri znancih/prijateljih/sorodnikih, vas spodbujam, da za trenutek pomislite, kako bi se vi počutili, če bi vas nekdo nenehno zasliševal. Dovolite, da par sam izpostavi to temo, če želi. In če to berete tiste/tisti, ki še čakate, da se bo dete najavilo, vas spodbujam, da bi znali postaviti jasno mejo – znancem, prijateljem in navsezadnje tudi staršem. Načrtovanje družine je tako intimna in ranljiva stvar, da nihče nima pravice vstopiti vanjo, če ga vi ne povabite. Navsezadnje odgovora na zgoraj zapisana vprašanja nima nihče…

Za konec bi omenila še drugi vidik, ki je prav tako moteč kot vprašanja: »Kdaj bosta imela otroke?« Včasih se zgodi, da kdo želi tolažiti v smislu, da sigurno bojo otroci, samo sprostita se in ne razmišljajta o tem ipd. Poznano, kajne? Na to sem postala enako alergična kot na tisto prvo, ker nihče na zemlji ne more tega vedeti. Takšne »spodbude« ustvarjajo enak pritisk kot vprašanja zgoraj. Kaj pa, če jih ne bo? Je zato moje življenje kaj manj rodovitno? Bo najin zakon manj uspešen? Seveda ne! Rodovitnost in sreča v zakonu nista odvisna od otrok, čeprav ni vedno lahko čakati dveh črtic na testu nosečnosti. Zakon je poslanstvo, ki nam je zaupano – z otroki ali brez.

david-nunez-218468-unsplash

Zaupljiva

Menstruacija – konec ali nov začetek?

Toliko kot je žensk, toliko je različnih doživljanj ob dnevih menstruacije. Bolečine, krči, slabost, močne krvavitve … Ali pa poleg krvavitve sploh ne veste, da jo imate, ker so popolnoma neboleče in brez posebnih spremljajočih simptomov. Poleg telesnih sprememb menstruacija (lahko) prinese tudi različna čustva. Ste se kdaj vprašali kako menstruacijo doživlja ženska, ki ne more zanositi?

Predenj sva želela zanositi, na menstruacijo nisem bila kaj dosti pozorna. Nobenih posebnih telesnih simptomov in tudi sama menstrualna krvavitev je bila vedno neboleča. Predvsem nisem posvečala pozornosti čutenjem in kako se med ciklusom spreminjajo. Zdaj, ko želim zanositi sem precej bolj pozorna na celosten vidik (telesni, čustveni, duhovni) menstrualnega cikla, kar mi pomaga dobro reflektirati sebe kot žensko in doživljanje okolice znotraj cikla. Predvsem so ta občutja bolj izrazita v času krvavitve.

Verjamem, da vsaka od nas, ki čakamo na zanositev, menstruacijo doživi drugače, kot če te preizkušnje ne bi imela. Kljub vsemu zaupanju, ki ga imam (navezujoče na prvi zapis), še vedno vsak mesec upam, da sem tokrat zanosila. Bolj sem pozorna na morebitne nosečniške znake, in ko pride menstruacija mi, seveda, ni vseeno. Včasih me bolj potre, včasih manj. Pride mesec, ko temu, da nisen zanosila, ne posvečam posebne pozornosti, in pride mesec (kot npr. sedaj), ko me začetek krvavitve zelo potre.

Prva misel, ki me je prešinila danes, ob začetku menstruacije, je bila: »Kaj je z mojim telesom narobe, da ni zmožno zanosit?« Saj je ženska ustvarjena za to, da zanosi, donosi in rodi… Kako to, da moje telo ne funkcionira tako? Odgovora na to seveda nimam, niti ga nima moj mož, niti noben zdravnik. Začetni jezi je sledila žalost in solze… Ko preprosto zmanjka besed in solze govorijo same zase. Začutila sem res močno željo, da greva zvečer k maši, ker vem, da ima Bog odgovor. Pa nisem želela iti po odgovor, ker le-ta ne bi nič spremenil. Želela sem tolažbo in upanje, da križ, ki ga nosim, ni večen. V tišini sva se odpeljala do bližnje cerkve in imela sva celó srečo, da je bilo pred mašo izpostavljeno Najsvetejše.

Pred Boga sem prinesla svojo nemoč, jezo, žalost. Brez vprašanj in brez prerekanja. Želela sem si samo miru in Njegove bližine. Me tudi tokrat ni pustil praznih rok. Od maše sem odšla pomirjena – ne samo telesno, temveč z mirom v srcu. Preizkušnja še vedno ni lahka, vendar sem ponovno dobila zaupanje, da je On z nama. Menstruacija pomeni konec nečesa in s tem koncem se rojeva priložnost za nov začetek upanja, zaupanja, vztrajnosti ter prepuščanja. Saj imamo obljubo, da križ ni zadnja postaja…

 

Zaupljiva

Rodovitnost v nerodovitnosti?

Misel, ki me spremlja že lep čas – kako biti rodoviten v (trenutni) nerodovitnosti? Moj časovni načrt je šel nekako takole: po poroki bova kakšno leto brez otrok, da se navadiva na zakon ter drug drugega, potem zanosiva in po treh ali štirih letih po poroki bo moj foto album poln slik najinega bitjeca, ki bo verjetno že osvojilo prve korake, izgovorilo prvo besedo, … Vendar … naši načrti, niso Božji načrti …

Minevata približno dve leti od najinega načrtovanja družine in še vedno se dete ni najavilo. Morda se to ne zdi veliko in verjamem, da kakšen par po tako relativno kratki dobi temu ne bi posvečal pozornosti, jaz pa sem začutila, da ima Bog z nama drugačen časovni načrt kateremu želim/va prisluhniti.

Velikokrat me je preplavilo razmišljanje kdaj bova imela otroke in vztrajanje v tem me je vodilo v občutke žalosti, jeze, razočaranja. Nisem čutila, le verjela/zaupala, da Bog ne želi, da sem/sva nesrečna, ampak naju hoče obdarit v tem, kjer sva trenutno. Moje razmišljanje se je postopoma osredotočilo na kako biti rodovitna. Nisem si mislila, da bom kdaj na to preizkušnjo gledala kot na milost, ki mi/nama je dana in na tej točki gre zahvala vsem, ki so in še molijo za naju.

Na začetku te preizkušnje mi je bilo težko gledati druge pare z otročki, nosečnice ali se veselit ob novici, da je katero dekle, ki jo poznam, zanosilo. Danes sem se zmožna veselit za vsako novo življenje, ki je naklonjeno drugim parom. Čeprav sem že nekaj let bolj osebno verna, v tem času odnos z Njim raste na drugačen način. Nagovarja me preko stvari, ki jih pred tem ne bi kaj dosti opazila; npr. kako lepo naravo nam je ustvaril. Včasih me lepota in veličina stvarstva res gane, ker govori o tem, da Oče za nas želi le najboljše. Še ne dolgo nazaj mi je bila muka sedet pol ure pred Najsvetejšim, ker nisem vedela, kaj naj počnem. Hecno, kajne? Zdaj se me ravno ob tej isti stvari toliko stvari dotakne. Prav tako mi ni bilo blizu premišljevanje Božje besede; rada sem jo brala, vendar mi ni prišla do globin srca. Nič posebnega me ni zadelo… Pred dnevi sem prijateljico prosila za molitev in mi je za vzpodbudo poslala odlomek iz Sofonije 3, 14-20. Kako globoko me je zadela ta Beseda! Kot bi Bog rekel: »Toliko lepega imam zate, zaupaj…«

Po naravi sem takšna, da imam rada vse pod kontrolo in mi prepuščanje nemalokrat prebuja tesnobo. V dani situaciji bi bila vsaka kontrola nesmisel, ker bi prinesla še več razočaranja ob neuspehu. Še v času študijskih let sem veliko molila, da bi zmogla prepuščat, čeprav nisem vedela kaj to pomeni in kako to zgleda v praksi. Ta preizkušnja me uči ravno tega. Počasi in toliko kot zmorem. Sem na poti, ki je včasih ravna in mehka, včasih ovinkasta, včasih težko prehodna, ampak pelje k cilju in je rodovitna.

Zapis je nastal pod prsti Zaupljive.

FertilityCare

7bf4c27748d1b3736fa765c7fd5801dc

FertilityCare sistem naravnega načrtovanja družine, ali po moje – naravne spolnosti, sem spoznala že kar nekaj časa nazaj. Spomnim se, da sem bila še dijakinja.

Že pred tem me je moja cikličnost zanimala. Prebrala sem kakšno knjigo, si sprintala tabelice in si merila temperaturo. Ker me je pač zanimalo. Priznam, da s termometrom nisem bila prevelika prijateljica. Vsepovsod bi ga načeloma morala jemati s sabo – meni pač to ni uspevalo. Jutranje merjenje tudi ni bilo uporabno, če sem spala premalo, ali če sem spala na tleh mrzlega šotora, kar se je v nekem obdobju kar pogosto dogajalo. Tudi v kombinaciji. 🙂

Za FertilityCare sem zvedela po naključju. Mene je navdušilo to, da ne potrebuješ termometra in da za vsak dan posebej veš, ali je ploden ali ne, in ni nobenega rezervnega računanja, G, s katerim sva bila že fant in dekle pa, da je metoda standardizirana in blazno preučena. Strojnikom so pač všeč številke. 🙂

Sistem nama je bil všeč, ker se je prilagodil nama in ne midva njemu. Delo s svetovalko je bilo individualno, kar nama je omogočilo, da se ga na prvem mestu dobro naučiva, saj je na začetku res potrebno več energije in študiranja. Kmalu sem ugotovila, da moj cikel ni prav nič šolski primer, kar bi pri marsikateri metodi pomenilo, da naravno načrtovanje ne bo mogoče, tukaj pa se je ravno z individualnim spremljanjem in obsežnim znanjem, ki je v ozadju, z nekaj nadgradnjami lahko sistem prilagodil meni!

Po prigovarjanju moža sem se odločila, da se podam na 13 mesečni izobraževalni program za FertilityCare svetovalko. Takrat s polletnim dojenčkom prvi dvotedenski študij v tujini ni bil mačji kašelj. Tudi drugi, nekaj mesecev kasneje, ne. Da o kasnejši praksi pod vodstvom supervizorke sploh ne govorim.
Bilo je težko, ampak za vse dobre stvari se je treba potruditi. In FertilityCare se mi je bilo vredno potruditi.

Kot svetovalka naravnega sistema FertilityCare sedaj delujem že 3 leta. Hvaležna sem za čisto vsako klientko, s katerim sva skupaj sedela za mizo in preučevala koledarček.

Najbolj pa so se me dotaknili tile;
ženske, ki so prišle iz neke notranje želje, intuicije, da želijo biti bolj povezane s svojim telesom, ki si želijo živeti svojo cikličnost v polnem pomenu besede,

ženske, ki so hrepenele po po otroku in so se za sistem odločile, ker jim daje večjo možnost, da bi se v kombinaciji z zdravljenjem njihova želja uresničila – njihove besede so izrečene s težo in modrostjo in na nek skrivnosten način so to učiteljice sveta,

pari, ki prepoznavajo vrednost naravne spolnosti in rasti odnosa, ki ga ta pot ponuja – svoje poslanstvo sem zares začutila med mladimi pari, ker sva tako začela tudi midva,

in vsi tisti moški, ki so prihajali s svojimi dekleti in ženami, ki so jih podpirali na tej poti, ki so se učili definicij, s katerimi sem jih vedno znova utrujala, ki so bili stebri, ko nič ni šlo prav, ko je bilo vse prezakomplicirano, ko je bilo čisto preveč dojenčkastih nalepk in ko zopet ni bilo tistih zaželenih črtic na testu nosečnosti. To so bili moški, ob katerih je ženska lahko zares ženska v vsej svoji moči in ranljivosti.

Sedaj pa je pred mano nov izziv, zaradi katerega sem se sploh spravila k pisanju in zares nisem imela namena, da bo na koncu toliko uverture. 🙂
Ko pride notranji klic, je povsem normalno, da podvomiš. Seveda, saj ne moraš biti prav takoj prepričan, da ni le trenutna muhavost. Če je pravi, potem ti ne da miru.

Tale moj je postajal vedno bolj nadležen in glasen. In sem pristala.

Kot FertilityCare svetovalka sem se odpravila na samostojno pot.

To mi bo omogočilo vitkost, da se prilagajam resničnim situacijam klientov,
svobodo za izvirnost in možnost za razvoj.

Če te sistem FertilityCare zanima, mi lahko pišeš na info.rumenordeca@gmail.com. Z veseljem te/vaju spremljam na poti spoznavanja modrosti ženskega telesa in poglobitvi vajinega odnosa.

 

Kmalu pride posodobljena spletna stran, kjer bo o FertilityCare sistemu napisano kaj več.
A ker je zame najtežji korak stopiti iz cone udobja in bi bilo dolgo preurejanje spletne strani prav priročen izgovor, to počnem že sedaj.  🙂

 

Napiši mi pismo

Bil je prav poseben večer, ko je prišel navdih – jasno in konkretno. Ni bilo drugega, kot da sem vzela papir in nalivnik in začela čečkati. Otroka že spita, mož zakinkal na kavču zraven mene, jaz pa v svoji čudežni deželi – sanjsko!

Res je čudno, kako se ti vrata do ustvarjalnega včasih kar same od sebe na široko odprejo in se resnično znajdeš v drugem svetu. Ob drugih priložnostih pa lahko sediš in čakaš… ah, pa nič…

Zato sem si rekla, da tegale ne morem kar tako izpustiti iz rok in si bom pisala, čečkala, skicirala, dokler ne zmanjka še zadnje sapice v jadrih.

In nekje tukaj si vstopila ti. Morda te poznam, ali pa ne. V obeh primerih te prosim za pomoč.

Napiši mi pismo.

Vzemi nalivnik in papir in mi povej, kaj razmišljaš in s čem se srečuješ.

Še zlasti me zanimajo prav tvoje ženske izkušnje, čisto osebne, subjektivne pripovedi. Povej mi o svojem porodu ali naporni nosečnosti, povej mi kaj o dojenju ali kako je biti mama, ki je doma z otroki…
Tvoje srce hrepeni po otrocih, a je tvoje naročje še prazno? Piši. Da bo lažje tebi in morda iz tega vzklije kaj lepega.
Kaj si misliš o tvoji cikličnosti? Lahko vidiš menstruacijo kot blagoslov? Kako gledaš sama nase kot na žensko, ki je bitje krožnosti? Sprejemaš vsa svoja razpoloženja, ne pa samo tistih, ki so družbeno zaželena?
Kako živiš spolnost? Kaj ti pomeni?
Kako čustvuješ, kaj te razveseli in kaj te prizadene? Kako živiš odnose z drugimi in kako živiš sama s sabo?
Kaj si misliš o ženski kreativnosti in duhovnosti?

Če ne veš, kaj napisati, se samo predstavi, pa ti jaz zastavim kakšno vprašanje, da bo pogovor lažje stekel.

Tvojo zgodbo potrebujem, ker želim predstaviti čim večji spekter ženskih doživljanj in vsakemu izmed njih dati vrednost.

Pismo mi lahko pošlješ na
Agata Hren, Kunaverjeva 6, 1000 Ljubljana.

Pismo je lahko tudi anonimno (nanj pač ne bom mogla odgovoriti 🙂 ).

Za več informacij mi lahko pišeš na e-naslov info.rumenordeca@gmail.com.

 

| m é n a g e | ᵩ

Izsek

Pet minut nazaj sem vstopila čez vhodna vrata. Iz moje kape curlja staljen sneg, moji čevlji so naredili že eno veliko lužo, a imam občutek, da je večja luža v njih.  Ne, čeprav že dva meseca govorim, da rabim zimske škornje, jih še nisem šla iskat. Med hojo iz vrtca po morju plundre sem bila še dovolj motivirana, da bi se takoj usedla v avto in se zapeljala v trgovino, sedaj pa je moja motivacija že silno opešana.

Arti je zaspal in je kot ena koalica stisnjen k meni v nosilki. Seveda se nisem spomnila, da bi vzela dežnik, zato je njegova kapuca čisto premočena. Ampak mu ni hudega.
Zbrcam čevlje z nog, slečem jakno, otresem kapo in položim malega v posteljo. Ker se predrami, se moram še malo uleči k njemu. Ampak mi ni hudega.
Tako ali tako je danes eden izmed tistih bolj zadržanih dni. Oli je jokal, ko sem ga pustila v vrtcu, zato sem še malo potrta.

Ko ugotovim, da je zaspal, se izmuznem ven iz spalnice. Ravno, da se preoblečem iz kavbojk v nekaj bolj udobnega, nogavic se mi ne da, čeprav me iz njih gledajo mokri fleki. Mah…

Svojo pot uspešno navigiram skozi hodnik, kjer iz vsake omare ali predala sedaj visi kakšna kapa ali šal, mimo stojala suhih cunj, ki jih je treba pobrati, klubske mize, kjer čakajo suhe plenice, da se jih zloži v omaro. Na kavču samo odrinem vse avtomobilčke, jope, hlače in knjige na stran, v kot si pogrnem dekico in se kot mačka zleknem gor. Ne tako zelo elegantno kot mačka, ampak bolj z izrazom “briga me za vse”, kot ga najbolj obvladajo, seveda, mačke.

Ko ne zmorem ničesar drugega, si zaželim pisanja. Zanimivo, kako se mi že ob vsakodnevnih opravkih v mislih izoblikujejo stavki. Hm… to bi morda dobro zvenelo, si mislim…

Ko imam vedno več zadolžitev za pisanje, že v naprej določene teme, kjer je več dela že s samo pripravo članka, kot pa potem s pisanjem, mi manjka tega… Najprej pisanje, potem razmišljanje. Ventiliranje.

Naša življenja so ena zanimiva zgodba.

Processed with VSCOcam with t1 preset

 

Mama Šeherezada

September je bil v naši družini mesec spremembe. O. je začel obiskovati nov vrtec, česar smo bili zelo veseli, hkrati pa takšna sprememba prinaša kar nekaj strahu in negotovosti. Težko je za otroka in za starše, ki vidijo in čutijo, kako mu je težko. Morda smo mame še bolj notranje uglašene na naše otroke. Sama imam večkrat občutek, da se čustveno stanje med mano in starejšim sinom kar pretaka iz enega v drugega. Njegova stiska je bila hkrati moja stiska.

In potem se je začel ta začarani krog nesodelovanja, frustracije in solza. On najbrž z občutkom, da se stene njegovega sveta rušijo nanj, jaz pa z občutkom, da vsa ta podrtija pade še v moje roke, ko sem že tako imela občutek, da ne zmorem.

V eni roki poganjalček, v nosilki dojenček, na hrbtu dva nahrbtnika in v drugi roki dlan triletnika, ki se hoče izmuzniti, saj ugotovi, da po desetih metrih hoje iz vrtca noče naprej. In potem se vrže na tla in jok sredi pločnika, jaz ga poskušam pobrati, on noče stopiti na noge, en nahrbtnik mi zdrsne z ramena, guma poganjalčka zadane tamalga, se začne še bolj dreti, mene poganjalček nekako uščipne, ob vsem mojem sklanjanju začne še čisto ta majčken na vse grlo protestirati … Mislim, da ste dojeli point, a?
Na koncu smo prišli domov, ampak je bilo vse skupaj kar brutalno. Realno sem ugotovila, da tako ne bo šlo.

Nov dan, nov začetek.

Preden sem se odpravila v vrtec, sem si privoščila osebno pomirjanje. Zavestno sem poskrbela, da sem dobro razpoložena, nisem utrujena, lačna ali raztresena. Let’s do this!

Ko sem prišla, so se ravno odpravljali ven in je mali rekel, da še noče domov (v vrtcu imajo en fensi poganjalček, ki mu je zelo všeč). Ok, to je dober znak!
Potem sem se še pol ure sprehajala okoli, ker O. kar ni in ni hotel domov. To čakanje mi še nikoli ni bilo v večje veselje, ker je pomenilo, da se moj otrok v vrtcu super počuti.

Tako, pa sem ga na koncu le zvabila ven, pobere še svoj nahrbtnik in greva. Se malo pogovarjava, kako je bilo v vrtcu, pa kmalu nimava več o čem govoriti. Uf, kaj pa zdaj? Še tri korake pa se bo naveličal in rekel, naj ga nesem.

In takrat me prešine! Poleti sem sestavljala pravljico o starki, ki pripoveduje zgodbe. Torej bom za pot iz vrtca bila tista gospa z dolgimi sivimi lasmi, rdečim krilom in od zemlje umazanimi nogami, ki pripoveduje s takim žarom, da otroci vedno pobegnejo k njej, ko lahko.

Pa sem začela: »Nekoč, nekje v nekem drugem svetu v drugem času je živel O. Imel je še bratca A., ki pa je bil še premajhen, da bi se z njim podil po gozdu, zato se je O. včasih dolgočasil. Vse dokler se nekega dne ni spomnil, da bi z očkom lahko zgradila hišico na drevesu…«

Mali obožuje pravljice in moja, v kateri nastopa sam, ga je povsem uročila. Tako mi na poti iz vrtca, če kdaj pozabim začeti, kar sam reče: »Mami, kaj pa pravljica?!«

»O, saj res! Kje sva že ostala?«

In mali mi na čudovito preprost način obnovi zgodbo, sama pa ob tem razumem, katere stvari se dotaknejo njegovega sveta ter kaj mu pomenijo. Včasih se zgodi, da z zgodbo kar sam nadaljuje! Takrat ne bi mogla biti bolj ponosna nanj! Kakšna domišljija, kakšna predanost vlogi… Kar gane me, ko vidim, da si naslika svoj svet zgodbe in kako se vživi, česa vsega je zmožna njegova mala glavica.

In tako si pripovedujeva. Včasih zajadram v zgodbe in malenkosti, ki so lepe meni, njemu pa nadvse oddaljene in tuje, takrat moram začeti na novo. Sama sem primorana čutiti svet kot on, da mu lahko povem zgodbo, ki jo bo čutil kot svojo.

Vedno končam tako, da ga nadvse zanima nadaljevanje. Ker to Šeherezade pač počnejo. Pa naj gre za en dan življenja več ali le za uspešno pot iz vrtca domov.

Mother and son you are my moon and my star art print, gift idea mother's day with quote by claudiatremblay on Etsy