Kako najprej zgraditi sebe, da se pripravim na tebe?

Forget about enlightenment. Sit down and listen to the wind singing in your veins. Feel the love, the longing, and the fear in your bones. Open your heart to who you are, right now. Not who you'd like to be, but the being right here before you, inside you, around you. All of you is holy. You’re already more than whatever you can know. Breathe out, look in, let go • John Welwoo

Ljudje smo socialna bitja in potrebujemo drug drugega, želimo si biti ljubljeni in za nekoga pomembni, želimo si biti v odnosih, a včasih si je potrebno vzeti nekaj trenutkov. Samskost je obdobje, ko se lahko lotimo izgrajevanje sebe kot osebe, ki bo lahko v polnosti dar drugemu.

Obdobje razločevanja

Na to obdobje lahko pogledamo iz drugačne perspektive, kot smo bili do sedaj navajeni. Samskost je na prvem mestu lahko obdobje razločevanja. Kam me kliče srce? Bog je v nas položil hrepenenja, ki nas vodijo tja, kjer bomo srečni v izpolnjenosti, zato je strah pred tem povsem nepotreben. Razločevanje je proces, ki potrebuje svoj čas in samskost je za to izvrstna priložnost, ker si ga lahko vzamemo dovolj za ukvarjanje sami s seboj. Mladost nam daje energije v izobilju, ta energija pa je nek neizmeren potencial, katerega vse premalokrat vnovčimo. Sposobni smo velikih stvari, lahko smo znanilci sprememb, ki so potrebne, saj smo manj obremenjeni s pravili družbe in znamo bolj razmišljati s srcem.

Prilika o talentih

Pa povežimo razmišljanje še s Svetim Pismom. Spomnimo se prilike o talentih. Kako je gospodar vsakemu od služabnikov izročil talente, da jih v času njegove odsotnosti še oplemenitijo. Enemu pet, drugemu dva in tretjemu enega. Ta, ki jih je pridobil pet, je šel takoj trgovat z njimi in si je pridobil še pet drugih. Prav tako drugi. Tretji pa, ki je dobil enega, je skopal jamo in talent skril. Ko se je gospodar vrnil, je pristopil do prvega in ta mu je izročil deset talentov, gospodar pa mu je odvrnil: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!« Tudi drugega služabnika je pohvalil z enakimi besedami. Potem pa je prišel tretji, ki mu je dejal: »Gospodar, vedel sem, da si trd človek, žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul. Zbal sem se in sem šel in zakopal tvoj talent v zemljo.« In gospodar mu je vzel še ta talent, ki ga je imel.

Kaj nam poznana prilika lahko pove na področju samskega življenja? Povabi nas, da smo kot dobri in zvesti služabnik. Da mu zaupamo in si upamo s svojimi talenti trgovati – da jih najdemo, pokažemo, razvijamo, pridobivamo! K temu nas kliče Bog v kateremkoli obdobju življenja, vendar je samskost še zlasti v mladosti, najboljši čas za investicijo, ki se nam bo obrestovala. Pomembno je, da živimo svoje samsko obdobje v polnosti in hkrati z mislijo, kakšen dar želim biti svojemu bodočemu možu ali ženi, katere vse talente si želim pridobiti, da bo najino skupno življenje obogateno.
Zamislimo se tudi lahko nad ravnanjem tretjega služabnika, saj ga vsak izmed nas zagotovo najde v svojem življenju. »Zbal sem se in šel ter tvoj zaklad zakopal v zemljo,« pravi. Kolikokrat v svojem življenju smo si sami največja ovira, ko dopustimo, da strah obvladuje naše odločitve in ravnanja. Vrtimo se okoli lastnega popka tegobe, pojokujemo nad tem, da nimamo partnerja… in stagniramo. Jedro problema pa izvira iz nezaupanja Bogu, da ima za nas pripravljen veličasten načrt! Ko zaupamo, gremo naprej in se ne bojimo neuspehov, ker nas delajo izkušenejše in močnejše.

Soočanje z ranjenostjo

Ob vsem razmišljanju o naših potencialih, pa je še eno  področje, ki bi ga izpostavila, kot nadvse pomembno delo, ki se ga lahko lotimo v času priprave na življenjskega sopotnika. Gre za soočenje z našo ranjenostjo. To je tema, ki gre malo globlje, morda celo tema, ki se je bojimo in se ji kar instinktivno želimo izogniti. Zagotovno ne gre za temo, o čemer bi z veseljem klepetali ob kavi ali pivu. Je tema, ki jo le stežka odpremo in poseže v srčiko našega dostojanstva. Stasi Eldredge v svoji knjigi celo pravi, da smo ranjeni ravno na področju, kjer nam je bilo dano narediti največji razcvet in kjer se skriva naše poslanstvo. Rane, še zlasti tiste, ki smo jih prejeli v našem otroštvu, zarežejo v središče naših src – ob vsem tem, pa ne gre le za prejeto rano, pač pa tudi za vsa sporočila, ki smo jih ob tem prejeli. In iz teh sporočil nato izoblikujemo navade, ki pa nikoli ne pripomorejo k zdravemu načinu delovanja in soočanja. Če na rano pozabimo, se zapre in zagnoji. Rano moramo ponovno odpreti in očistiti. Zakonci lahko povemo, da življenje v odnosu prinese čisto vsako neočiščeno rano na plano, kar se odraža v odnosu do sebe, do drugega, do reševanja konfliktov… V resnici lahko močne rane preplavijo celoten odnos.

Kako naj  se torej mlad človek loti soočanja svojo ranjenostjo? Kristjani imamo ta neizmeren privilegij, da za ozdravljenje prosimo Kristusa. Sam nam pravi: »Pridite  k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.«
Konkretno vam svetujem, da si najdete (dobrega) osebnega spovednika, kateremu se boste zares lahko v vsem zaupali. Hodite k redni spovedi, saj je spoved zakrament ozdravljenja, trenutek, ko vam Bog celi rane. Po vsaki spovedi lahko počivamo v Kristusovem srcu, ki nas ozdravlja in celi.

Samskost kot priložnost

Da ne boste narobe razumeli – ne mislim, da bi morali vstopiti v odnos šele, ko smo povsem ozdravljeni, saj je popolno ozdravljenje točka, ki jo bomo dosegli šele v nebesih. Prav tako ne mislim, da se morate vključiti v še 10 novih krožkov, kjer boste pridobivali talente, da boste imeli na koncu le dovolj za ponuditi bodočemu partnerju – nič od tega.
Bistvo je, da čas samskosti vzamete kot priložnost razvoja in vstopite v proces ozdravljanja, a da hkrati v svojem srcu zaslišite tih klic, če vas Bog pokliče v pristen odnos z drugo osebo – kjer se tudi razvoj in ozdravljanje ne končata.

 

Prvotno objavljeno v Ognjišču, Januar 2017.

 

»To je moje telo, ki se daje tebi, dete!«

Dojenček v družino prinese toliko veselja, ljubezni in smeha. Je pravo darilo Boga staršema, bratom in sestram. A ni vedno in ob vsakem času vse postlano s cvetjem.

Rojstvo otroka, pa naj bo prvi, drugi, tretji ali šesti, za žensko pomeni vnovično predrugačenje njene identitete. Pomeni odpoved urejenemu, strukturiranemu življenju in načinu življenja, ki ga je živela prej. Naenkrat se njena enost prelevi v dvojino. Kot tista, ki je dala novo življenje in ji je namenjeno, da ga v svojem objemu hrani in neguje, je pot ženske, da stopi svoje prejšnje življenje in ga kot tekoč vosek ponovno vlije v model, ki ji ga izoblikuje njen novi otrok. Naenkrat so mamine potrebe postavljene v ozadje, ker skrbi za bitje, ki zase še ne more skrbeti. Prej je nad svojim življenjem imela vsaj malo nadzora, sedaj jo dojenčkov jok lahko v hipu iztrga iz vsake situacije, v kateri se znajde, pa naj bo to kuhanje kosila, pitje kave, pogovor s prijateljico ali pisanje tega članka. Postane dekle na poziv.

Ne spremeni se le njen pogled nase, identiteta in vloga tako v družini kot družbi, pač pa se hkrati spremeni njeno telo. Skladišči energijo, da ustvarja mleko, ki curlja iz prsi in hrani otroka. Dojenje sprošča obilico oksitocina, zaradi katerega mama skorajda sproti pozablja, izgublja nit lastnega govorjenja. Težje se zbere, težje razmišlja, težje se uči.

Kakšen je namen vsega? Da se umakne iz postranskih področji in se posveti svojemu poslanstvu. Dojenčku. Ne bo vedno tako, a prvi meseci so ključni. Da je tam ob njem in mu je s svojim telesom zavetje, da zadovoljuje njegove potrebe in ga uči, da je svet varen in lep kraj. Kasneje se njena vloga materinstva spremeni. Otrok za zdrav razvoj kasneje potrebuje druge stvari kot v najnežnejšem začetku. Sedaj potrebuje mamo v polnosti in za vse.

V zadnjem času sem naletela na materinska priporočila: »Postavi sebe na prvo mesto in boš boljša mati.« Kaj to sploh pomeni? Če bi mati ob dojenčku postavila svoje potrebe na prvo mesto, če bi bilo to evolucijsko, ljudje kot rasa sploh ne bi preživeli, ker bi vsi dojenčki pomrli, ali pa bi bili zanemarjeni. Seveda, to ne pomeni, da je dolžnost matere, da se popolnoma izčrpa, saj je dolžna, da v vseh potrebah poskrbi za svojega dojenčka – ne. Vsi ljudje ob mami, so tako kot je ona poklicana, da skrbi za dete, poklicani, da skrbijo za mamo. Da bo mati imela dovolj moči biti dobra mama.

Sama sem si izbrala cilj, da sem po svojih slabotnih močeh najboljša mati. Postavljanje svojih potreb pred dojenčkove in biti hkrati dobra mati, razen če si človek brez svojih želja, ne gre skupaj. Materinstvo VEDNO prinese odpoved. To je že samo sporočilo našega telesa, način, kako ga je Bog ustvaril. V nosečnosti preskrbuje dete s potrebnimi snovmi, tudi na našo škodo, po rojstvu naše telo ustvarja hranilo iz našega telesa. Poklicane smo k temu, da negujemo in se darujemo. Pa je to prekletstvo ali blagoslov?

Blagoslov. Blagoslov. Blagoslov in to tak, da sem vsakič znova ganjena nad tem, kako čudovito sem ustvarjena, da se lahko v takšni polnosti darujem za bitje, ki je nastalo iz mojega telesa. Nikoli poprej nisem v večji polnosti doživljala besed: »To je moje telo, ki se daje za vas!« V svojem poslanstvu kot mama sem združena s Kristusovim darovanjem za vse. V svojem materinstvu se z veseljem in težavami darujem za Božjega otroka, ki mi je bil dan na posojo. Kljub vsem križem, solzam in obupu, ki me včasih preplavijo, bi rekla vnovič ja, tisočkrat ja, temu svetemu povabilu.

interesting-motherhood-facts

O nosečnosti – dušni svet pričakovanja otroka

Rezultat iskanja slik za pregnancy photography

Ob teh napisanih prvih besedah, sem v prazničnem izteku moje nosečnosti. Do predvidenega roka poroda me loči še 5 dni. Dve bežni napovedi pa sem dobila, da se zna odviti danes ponoči, tako da sem se še hitro usedla, da napišem, tisto, kar sem globoko v sebi doživljala in mlela  9 mesecev. Ko bo prišlo dete, bom pozabila, to je gotovo, ker z vonjem novorojenčkove kože, nosečnost ponikne v meglen spomin. Misliš, da se spominjaš, a se v resnici ne.

Nosečnost te nekaj nauči. Mora te. Vsako življenjsko obdobje ti da nekaj, kar te na novo izgradi za vse izzive, ki pridejo. Še zlasti nosečnost te mora, ker je to čas priprave na izjemno nalogo življenja – skrb za novega otroka.

To sem vedela in sem se hotela pripraviti, kar se da dobro. To sem jaz in to je moj način soočanja z negotovostjo. Opremi se! Pripravi se! Nakupila sem si duhovno-nosečniških knjig, si naredila program molitvenega življenja do konca nosečnosti in se na vse pretege borila, dokler pač nisem obupala. Situacija mi je popolnoma ušla izpod nadzora. Mojih molitev nisem več mogla izgovarjati, čas v tišini se mi je upiral. Počutila sem se oddaljeno in poraženo. Moj zanos se je spremenil v popolno zavrnitev. Spodletelo mi je.

Sledili so tako meseci teme in stiske. To je bil resnično mračen prostor in jaz sem se utapljala v tisti zadušljivi megli. Bila sem popolnoma izgubljena. Počutila sem se zavrnjeno, a hkrati nevredna Božje ljubezni. Ker mi je spodletelo. Ker mi vedno spodleti.

Ne spominjam se, da bi kdaj prejokala toliko noči. Ni bilo rešitve. Vsaj tako sem mislila. Vse je bilo temno.

Bilo je nekje v četrtem mesecu, ko sem med vso svojo navlako ogrlic opazila svetinjico svete Agate, ki sva jo že pred leti kupila v njenem domačem mestu na Siciliji. V resnici se ne spominjam, da bi jo kdaj nosila, sedaj pa sem se je oklenila.
Ti mi boš pomagala, sem si mislila. Ti mi moraš pomagati. To je tvoja naloga.

In počasi, a vztrajno me je vlekla iz moje meglice. Spominjam se noči, ko sem svetinjico v joku stiskala v pesteh, povsem izmučena in moji svetnici prigovarjala: Jaz ne morem. Ti daj namesto mene.

In je. Pomoč je bila hitra in močna, kot je lahko le pomoč nekoga, ki se zares bojuje zate.
Kmalu po njeni smrti je izbruhnila Etna in prebivalcem Catanie je grozilo, da bo mesto zalila vroča lava. Vzeli so njeno tančico k toku lave in ta se je čudežno ustavil.
Verjamem, da je ta močna svetnica tudi mene zavila v njeno tančico in me rešila.

Potem so sledili meseci, ko sem se z veseljem in energijo vrnila v socialno življenje. Vsepovsod me je bilo dosti in nalog sem imela čez glavo, kar mi je bilo po obdobju nemoči, prav zares v veselje. Spet sem jaz, sem si mislila.

Tudi moj dušni svet se je na novo rojeval. Lahko sem sprejela, da je to skrivnost, ki je znana Bogu, a sem bila še vedno izgubljena. In nisem oseba, ki bi takšen občutek z lahkoto lahko sprejela. Tukaj in tam sem si vzela nekaj časa za adoracijo, pa čeprav vsaj sprva nisem vedela, kaj naj sploh počnem… A sem zaupala, da ve Jezus in da je on tisti, ki v meni nekaj počne.

Približevali so se zadnji meseci nosečnosti in jaz sem se bohotila v sočnosti svojega telesa. Neža Maurer to občutje čudovito povzame v svoji pesmi Pustite me samo.

Pustite me samo,
kakor kaleče žito,
drevo, ko medi,
grozdje, kadar zori.
Ne govorite mi lepih besed –
ne maram laskanja in časti.
Ne oštevajte me –
tuja sta mi skrb in kesanje.
Živim le zase,
za novo rast –
vse drugo so
nesmiselne sanje.

Naenkrat se mi je zazdelo, da so ti zadnji meseci (ali celo mesec) tudi moj čas trgatve duševnih sadov.
Medtem ko je v mojem dušnem svetu v prvih mesecih pustošila suša, je bil sedaj poln vinograd, ki je v sebi skrival najbolj žlahtno vino. Čutila sem to neizmerno Božjo ljubezen, ki je pljuskala iz polnih vrčev žive vode. V resnici sem bila sama ta vrč – napolnjen.

Srečanja v tem obdobju so me globoko izpolnjevala. Prijatelji so mi ponujali molitev in oporo. Še vedno se čudim, kako so nekateri dogodki »naključno« poklopili.

Na preteklem srečanju naše duhovne večerne šole, so prijatelji zame in za moj porod še molili. Zares so se me dotaknile besede iz Visoke pesmi, ki sem jih med molitvijo prejela:

Pridi z Libanona, nevesta,

pridi z Libanona, pridi;

spusti se

z vrha Amáne,

z vrha Senírja in Hermona,

iz levjih votlin,

z gorá panterjev!

Osvojila si mi srce, moja sestra, nevesta,

osvojila si mi srce z enim samim pogledom,

z enim biserom v svoji ogrlici.

10 Kako lepa je tvoja ljubezen,

moja sestra, nevesta,

kako prija tvoja ljubezen, bolj kakor vino,

in vonj tvojih mazil bolj kot vse dišave.

 

Nahranile so mojo po Božji ljubezni sestradano dušo. Začutila sem Božje veselje nad mano, Njegovo strastno ljubezen in se za hip uzrla v vrednosti, kot me vidi On. Tako zelo sem mu pomembna, tako zelo se veseli nad mano in tako zelo me ljubi! Začutila sem, kaj pomeni biti blagoslovljena med ženami.

Fulton Sheen, znan ameriški škof, ki je živel in deloval v prejšnjem stoletju, je dejal, da je noseča ženska kakor hodeči tabernakelj in je tako zelo sveta, da bi pred njo resnično lahko pokleknili.
Ženska v sebi skriva skrivnost življenja. Večji kot je bil moj trebuh, bolj sem se utapljala v tej skrivnosti.

Zgodba Volčja trepalnica iz knjige C. P. Estes Ženske, ki tečejo z volkovi se začne:

»Če ne boš šla v gozd, se nikoli ne bo zgodilo nič in tvoje življenje se nikoli ne bo začelo.«

Stopila sem v svoj mračen gozd in to je bila pot, ki sem jo morala prehoditi. Verjamem, da me je Sveti Duh, kot tisti, ki je ustvaril otroka pod mojim srcem, vodil čez temo, da se je moje življenje lahko začelo. Da sedaj lahko uživam v sadovih.
Na tej poti sem spoznala, da mi nosečnost ponuja drugačno izkušnjo dušnega sveta. Morala sem stran od misli, zavesti in lastnih prizadevanj, morala sem se soočiti z lastno bednostjo in nemočjo. Ko sem ostala brez vsega, sem šele spoznala, koliko imam. Ostala sem prazna in se napolnjevala z Božjim.

Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.
Flp 4, 13

Pripeljana sem bila nazaj k svojemu telesu, ki je z dušo postal eno. To je bila zagotovo najboljša priprava na porod.

 

Zaključila bi s čudovito pesmijo Rabie iz Basre.

Ljubimec, ki hoče svoje ljubljene blizu

Čudovit je,
ko poskuša zmamiti svet v ples.

Poglej, kako nebo vzame polja in morja in naša
telesa v svoj objem in dviguje
vsa bitja k svojim
ustnicam.

Bog gotovo hrepeni po nas; mar ni tudi in ljubimec,
ki hoče svoje ljubljene
blizu?

Lepota
je moja učiteljica,
pomaga mi spoznavati,
da sem Zanj
dragocena.