Izsek

Pet minut nazaj sem vstopila čez vhodna vrata. Iz moje kape curlja staljen sneg, moji čevlji so naredili že eno veliko lužo, a imam občutek, da je večja luža v njih.  Ne, čeprav že dva meseca govorim, da rabim zimske škornje, jih še nisem šla iskat. Med hojo iz vrtca po morju plundre sem bila še dovolj motivirana, da bi se takoj usedla v avto in se zapeljala v trgovino, sedaj pa je moja motivacija že silno opešana.

Arti je zaspal in je kot ena koalica stisnjen k meni v nosilki. Seveda se nisem spomnila, da bi vzela dežnik, zato je njegova kapuca čisto premočena. Ampak mu ni hudega.
Zbrcam čevlje z nog, slečem jakno, otresem kapo in položim malega v posteljo. Ker se predrami, se moram še malo uleči k njemu. Ampak mi ni hudega.
Tako ali tako je danes eden izmed tistih bolj zadržanih dni. Oli je jokal, ko sem ga pustila v vrtcu, zato sem še malo potrta.

Ko ugotovim, da je zaspal, se izmuznem ven iz spalnice. Ravno, da se preoblečem iz kavbojk v nekaj bolj udobnega, nogavic se mi ne da, čeprav me iz njih gledajo mokri fleki. Mah…

Svojo pot uspešno navigiram skozi hodnik, kjer iz vsake omare ali predala sedaj visi kakšna kapa ali šal, mimo stojala suhih cunj, ki jih je treba pobrati, klubske mize, kjer čakajo suhe plenice, da se jih zloži v omaro. Na kavču samo odrinem vse avtomobilčke, jope, hlače in knjige na stran, v kot si pogrnem dekico in se kot mačka zleknem gor. Ne tako zelo elegantno kot mačka, ampak bolj z izrazom “briga me za vse”, kot ga najbolj obvladajo, seveda, mačke.

Ko ne zmorem ničesar drugega, si zaželim pisanja. Zanimivo, kako se mi že ob vsakodnevnih opravkih v mislih izoblikujejo stavki. Hm… to bi morda dobro zvenelo, si mislim…

Ko imam vedno več zadolžitev za pisanje, že v naprej določene teme, kjer je več dela že s samo pripravo članka, kot pa potem s pisanjem, mi manjka tega… Najprej pisanje, potem razmišljanje. Ventiliranje.

Naša življenja so ena zanimiva zgodba.

Processed with VSCOcam with t1 preset

 

Mama Šeherezada

September je bil v naši družini mesec spremembe. O. je začel obiskovati nov vrtec, česar smo bili zelo veseli, hkrati pa takšna sprememba prinaša kar nekaj strahu in negotovosti. Težko je za otroka in za starše, ki vidijo in čutijo, kako mu je težko. Morda smo mame še bolj notranje uglašene na naše otroke. Sama imam večkrat občutek, da se čustveno stanje med mano in starejšim sinom kar pretaka iz enega v drugega. Njegova stiska je bila hkrati moja stiska.

In potem se je začel ta začarani krog nesodelovanja, frustracije in solza. On najbrž z občutkom, da se stene njegovega sveta rušijo nanj, jaz pa z občutkom, da vsa ta podrtija pade še v moje roke, ko sem že tako imela občutek, da ne zmorem.

V eni roki poganjalček, v nosilki dojenček, na hrbtu dva nahrbtnika in v drugi roki dlan triletnika, ki se hoče izmuzniti, saj ugotovi, da po desetih metrih hoje iz vrtca noče naprej. In potem se vrže na tla in jok sredi pločnika, jaz ga poskušam pobrati, on noče stopiti na noge, en nahrbtnik mi zdrsne z ramena, guma poganjalčka zadane tamalga, se začne še bolj dreti, mene poganjalček nekako uščipne, ob vsem mojem sklanjanju začne še čisto ta majčken na vse grlo protestirati … Mislim, da ste dojeli point, a?
Na koncu smo prišli domov, ampak je bilo vse skupaj kar brutalno. Realno sem ugotovila, da tako ne bo šlo.

Nov dan, nov začetek.

Preden sem se odpravila v vrtec, sem si privoščila osebno pomirjanje. Zavestno sem poskrbela, da sem dobro razpoložena, nisem utrujena, lačna ali raztresena. Let’s do this!

Ko sem prišla, so se ravno odpravljali ven in je mali rekel, da še noče domov (v vrtcu imajo en fensi poganjalček, ki mu je zelo všeč). Ok, to je dober znak!
Potem sem se še pol ure sprehajala okoli, ker O. kar ni in ni hotel domov. To čakanje mi še nikoli ni bilo v večje veselje, ker je pomenilo, da se moj otrok v vrtcu super počuti.

Tako, pa sem ga na koncu le zvabila ven, pobere še svoj nahrbtnik in greva. Se malo pogovarjava, kako je bilo v vrtcu, pa kmalu nimava več o čem govoriti. Uf, kaj pa zdaj? Še tri korake pa se bo naveličal in rekel, naj ga nesem.

In takrat me prešine! Poleti sem sestavljala pravljico o starki, ki pripoveduje zgodbe. Torej bom za pot iz vrtca bila tista gospa z dolgimi sivimi lasmi, rdečim krilom in od zemlje umazanimi nogami, ki pripoveduje s takim žarom, da otroci vedno pobegnejo k njej, ko lahko.

Pa sem začela: »Nekoč, nekje v nekem drugem svetu v drugem času je živel O. Imel je še bratca A., ki pa je bil še premajhen, da bi se z njim podil po gozdu, zato se je O. včasih dolgočasil. Vse dokler se nekega dne ni spomnil, da bi z očkom lahko zgradila hišico na drevesu…«

Mali obožuje pravljice in moja, v kateri nastopa sam, ga je povsem uročila. Tako mi na poti iz vrtca, če kdaj pozabim začeti, kar sam reče: »Mami, kaj pa pravljica?!«

»O, saj res! Kje sva že ostala?«

In mali mi na čudovito preprost način obnovi zgodbo, sama pa ob tem razumem, katere stvari se dotaknejo njegovega sveta ter kaj mu pomenijo. Včasih se zgodi, da z zgodbo kar sam nadaljuje! Takrat ne bi mogla biti bolj ponosna nanj! Kakšna domišljija, kakšna predanost vlogi… Kar gane me, ko vidim, da si naslika svoj svet zgodbe in kako se vživi, česa vsega je zmožna njegova mala glavica.

In tako si pripovedujeva. Včasih zajadram v zgodbe in malenkosti, ki so lepe meni, njemu pa nadvse oddaljene in tuje, takrat moram začeti na novo. Sama sem primorana čutiti svet kot on, da mu lahko povem zgodbo, ki jo bo čutil kot svojo.

Vedno končam tako, da ga nadvse zanima nadaljevanje. Ker to Šeherezade pač počnejo. Pa naj gre za en dan življenja več ali le za uspešno pot iz vrtca domov.

Mother and son you are my moon and my star art print, gift idea mother's day with quote by claudiatremblay on Etsy

Prvoseptembrski zapis

Čutim jesen, kako se plazi od vsepovsod in kako neslišno, pretkano kot kača duši naravo. Komaj opazno…  Bil je otožni prvi september in moja duša je slišala prigovarjanje jeseni.

girlyme:  (via Pin by h. grace on beautiful inspiration |...

Uf, tako zgodaj! sem pomislila. Spet sem imela občutek, da sem prespala poletje in ponovno nisem ničesar ustvarila. No, razen otroka, se spomnim moževega opominjanja, da naj se v svojem nemiru umirim in ustavim. Naj si privoščim porodniško. Pa kot da ne bi šlo…  Kot da se ne bi znala ustaviti in biti zadovoljna v tem, kar sem.

In tako je prišel prvi september kot posmeh narave, da mi, ljudje, začenjamo nov cikel, ko ona počasi že veje med drevesi in jim pravi, da bo kmalu čas še za zadnje barve življenja. Deževalo je, kot že dolgo ne. In zdelo se mi je, da me vsaka kaplja hoče utopiti. Kapljalo je, kamor koli sem pogledala. Vedno me zagrabi otožnost, za katero takrat mislim, da bo večna. Da nikoli ne bo iz mene nič.

Zavoljo otrok in svojih materinskih dolžnosti sem zjutraj sploh vstala iz postelje, saj bi se najraje pokrila čez glavo in zajokala svojo pot v zimsko spanje. Kot megla med bloki sem se jaz vlekla med razmetanimi igračami, stojali za perilo in ostanki prosene kaše pod otroškim stolčkom še od prejšnjega večera.  Med dnevom nisem imela priložnosti, da bi se sesedla, dan je bil poln. Na vse pretege sem se trudila odrivati tisto čustveno meglico, ki se me je držala kot senca. Celo kar uspešno. Vse, dokler ni prišel večer.

V domu, napolnjenim z otroškimi glasovi, je lahko tišina kot strela, ki raztrga nevihtne oblake, da se vname ves nebesni boj – nevihta mojih misli, spominov, upov in predvsem strahov.  Povsem sem zlomljena, brez moči in volje do življenja, tiho ihtim in upam, da me enkrat po vsem hlipanju zopet zajame mir duše.
“Jokaš,” reče mož. Ko imaš občutek, da se tvoja čustva neoprijemljiva kot pogled skozi kalejdoskop, težko poveš, kaj je sploh tisto, zaradi česar jokaš.

Nekako vse strnem v izjavo, kako me je strah, da mi nikoli ne bo nič uspelo. Oh, kako pusto je zvenela. Včasih si želim, da bi vsa svoja občutja z dotikom prelila v drugega, da bi me zares razumel…
Takrat pa se je zgodilo nekaj, kar me je zares presenetilo. Rekel je: “Ne potrebuješ, da ti uspe. Učiš se. Danes poskusiš tako, jutri poskusiš drugače. Vse v življenju je eksperiment.”
Presenetilo me je predvsem zato, ker me je zadelo! To so bile besede, ki sem jih v tistem trenutku potrebovala! Besede, ki so me razbremenile vsega bremena, ki sem si ga v svojem napuhu sama natovarjala na ramena. Sama ne zmorem ničesar, sem pa pripravljena poskusiti vse. Sem orodje, dela pa naj nekdo Drug. Ne, ne potrebujem, da mi vedno uspe. Uspelo pa bo tisto, kar mora, ko bo zato čas. Zaenkrat pa sem pripravljena poskušati. To je recept do polnega življenja.

Čeprav je teža dneva še vedno počivala na mojih ramenih, se je nevihta pomirila.
Življenje teče in jaz tečem z njim.

Ko zapis končujem teden kasneje, spet pada dež. Sploh ni slabo.