Zakaj govoriti o porodu iz vidika vere?

Kristjanke, ženske drugih ver ali ateistke, so si fizično povsem enake in dojenček se v vsakem primeru rodi. Gibanje, tehnike, fizična pomoč, medicinske izbire – vse je na zunaj lahko videti enako. Torej, zakaj o porodu govoriti iz vidika vere?

Vera je za žensko lahko moč, iz katere črpa, da počasti načrt Stvarnika na unikaten način v njenih porodnih okoliščinah. Naš Bog si nam želi biti blizu – v intimnem odnosu. Za svoje hčere ima čudovit in edinstven načrt. Ta Bog, ki tako zelo ljubi vsako izmed nas, si želi biti z nami, si želi biti del pomembnih in preobražujočih trenutkov v naših življenjih – tudi poroda.

Skrivnost ljubezni in bogata tradicija krščanske vere lahko prevzameta tvoj porod in ga preobrazita v nekaj svetega. Ko sta naše življenje in duša spremenjena skozi krst, vsak vidik življenja postane kanal za resnično in živo milost. Tudi nekaj tako velikega in intimnega kot je proces poroda, je napolnjen s to milostjo. Ti trenutki, ki so tako močno povezani z Božjim klicem v zakon in materinstvo, so lahko še zlasti del Njegovega načrta, da deluje v naših življenjih in nas pritegne bližje k Njemu.

Bog ima preštete vse lase na naši glavi (Mt 10,30). Pozna nas do potankosi. Ve, kdaj sedimo in kdaj stojimo (Ps 139,2). Vključen je v vse drobne dogodke našega življenja.
Če je Bogu mar za tako majhne in vsakodnevne reči, koliko bolj mu mora biti mar za trenutek, ko se na svet rodi njegov nov sin ali hči. Ne spremlja te skozi spočetje in nosečnost, da bi na dan poroda ostal pred vrati porodne sobe.

Postavljeni smo pred skušnjavo, da bi popredalčkali naše življenje in določene dele izločili iz našega odnosa z Bogom. Nekateri ljudje imajo občutek, da Bog ne želi imeti ničesar s porodom, drugi se nagibajo k temu, da je porod zgolj fizičen in medicinski proces – greš v porodnišnico, rodiš in se vrneš v normalno življenje.

Kot ženske lahko na porod gledamo kot na izkušnjo trpljenja, ko vstopimo v proces, za katerega si želimo, da čimprej mine ter ga vidimo kot pomanjkljivega in zastrašujočega.
Lahko pa v porod vstopimo z odprtim srcem in ga vidimo kot čudovit načrt Boga samega, ki ga je osnoval zavestno, da skozi njega ženske postanejo mame.

Bog si želi vstopiti v našo nosečnost in porod in tam narediti nekaj veličastnega – pa naj bo to prvi ali peti porod, porod v porodnišnici ali doma, ne glede na okoliščine, ki si jim podvržena – njegova milost je prisotna in dosegljiva. Prav skozi porod te želi preobraziti in te pritegniti globlje v skrivnost ljubezni.

Bog nam daje priložnost, da sodelujemo z njegovo milostjo in odgovorimo na povabilo, da na našo nosečnost in porod pogledamo iz drugačne perspektive. Je pot, po kateri dva postaneta eno, pot, po kateri ženska sodeluje v ustvarjalni moči Boga in kjer oče in mati spoznata osebo, ki sta jo z Bogom poklicala v življenje.

 

__________________________________________________________________________________________________________________________________________

 

 

 

 

 

 

»To je moje telo, ki se daje tebi, dete!«

Dojenček v družino prinese toliko veselja, ljubezni in smeha. Je pravo darilo Boga staršema, bratom in sestram. A ni vedno in ob vsakem času vse postlano s cvetjem.

Rojstvo otroka, pa naj bo prvi, drugi, tretji ali šesti, za žensko pomeni vnovično predrugačenje njene identitete. Pomeni odpoved urejenemu, strukturiranemu življenju in načinu življenja, ki ga je živela prej. Naenkrat se njena enost prelevi v dvojino. Kot tista, ki je dala novo življenje in ji je namenjeno, da ga v svojem objemu hrani in neguje, je pot ženske, da stopi svoje prejšnje življenje in ga kot tekoč vosek ponovno vlije v model, ki ji ga izoblikuje njen novi otrok. Naenkrat so mamine potrebe postavljene v ozadje, ker skrbi za bitje, ki zase še ne more skrbeti. Prej je nad svojim življenjem imela vsaj malo nadzora, sedaj jo dojenčkov jok lahko v hipu iztrga iz vsake situacije, v kateri se znajde, pa naj bo to kuhanje kosila, pitje kave, pogovor s prijateljico ali pisanje tega članka. Postane dekle na poziv.

Ne spremeni se le njen pogled nase, identiteta in vloga tako v družini kot družbi, pač pa se hkrati spremeni njeno telo. Skladišči energijo, da ustvarja mleko, ki curlja iz prsi in hrani otroka. Dojenje sprošča obilico oksitocina, zaradi katerega mama skorajda sproti pozablja, izgublja nit lastnega govorjenja. Težje se zbere, težje razmišlja, težje se uči.

Kakšen je namen vsega? Da se umakne iz postranskih področji in se posveti svojemu poslanstvu. Dojenčku. Ne bo vedno tako, a prvi meseci so ključni. Da je tam ob njem in mu je s svojim telesom zavetje, da zadovoljuje njegove potrebe in ga uči, da je svet varen in lep kraj. Kasneje se njena vloga materinstva spremeni. Otrok za zdrav razvoj kasneje potrebuje druge stvari kot v najnežnejšem začetku. Sedaj potrebuje mamo v polnosti in za vse.

V zadnjem času sem naletela na materinska priporočila: »Postavi sebe na prvo mesto in boš boljša mati.« Kaj to sploh pomeni? Če bi mati ob dojenčku postavila svoje potrebe na prvo mesto, če bi bilo to evolucijsko, ljudje kot rasa sploh ne bi preživeli, ker bi vsi dojenčki pomrli, ali pa bi bili zanemarjeni. Seveda, to ne pomeni, da je dolžnost matere, da se popolnoma izčrpa, saj je dolžna, da v vseh potrebah poskrbi za svojega dojenčka – ne. Vsi ljudje ob mami, so tako kot je ona poklicana, da skrbi za dete, poklicani, da skrbijo za mamo. Da bo mati imela dovolj moči biti dobra mama.

Sama sem si izbrala cilj, da sem po svojih slabotnih močeh najboljša mati. Postavljanje svojih potreb pred dojenčkove in biti hkrati dobra mati, razen če si človek brez svojih želja, ne gre skupaj. Materinstvo VEDNO prinese odpoved. To je že samo sporočilo našega telesa, način, kako ga je Bog ustvaril. V nosečnosti preskrbuje dete s potrebnimi snovmi, tudi na našo škodo, po rojstvu naše telo ustvarja hranilo iz našega telesa. Poklicane smo k temu, da negujemo in se darujemo. Pa je to prekletstvo ali blagoslov?

Blagoslov. Blagoslov. Blagoslov in to tak, da sem vsakič znova ganjena nad tem, kako čudovito sem ustvarjena, da se lahko v takšni polnosti darujem za bitje, ki je nastalo iz mojega telesa. Nikoli poprej nisem v večji polnosti doživljala besed: »To je moje telo, ki se daje za vas!« V svojem poslanstvu kot mama sem združena s Kristusovim darovanjem za vse. V svojem materinstvu se z veseljem in težavami darujem za Božjega otroka, ki mi je bil dan na posojo. Kljub vsem križem, solzam in obupu, ki me včasih preplavijo, bi rekla vnovič ja, tisočkrat ja, temu svetemu povabilu.

interesting-motherhood-facts