Dojenček in delo od doma

Sem mama, ki dela od doma in ob popoldnevih. In ima (zaenkrat) otroka doma. Kako je?
Težko. Pa vendar od svoje odločitve za takšno življenje ne odstopam.

Že, ko sva se z možem poročila, takrat še oba študenta, sva se odločila, da bo eden izmed naju ostal doma pri otrocih in delal od doma. Leto po poroki je mož dobil dobro službo – tako da je kanček stereotipno vloga ustvarjalca doma padla name. Na srečo! 🙂

Še vedno se namuznem, ko se spomnim izrazov na obrazu ljudi, ki so me vprašali, kam pa mislim iti delat po faksu in sem odgovorila, da nimam namena iskati službe. Pojma nimam, kaj so si dejansko takrat predstavljali, da bom počela. Mogoče sedela na kavču, jedla lazanjo, pila pivo in gledala Game of Thrones. Čeprav se sliši mikavno, sem vedela, da ni skrbi, da bi imela premalo dela. V moji glavi ves čas brenči. Vedno imam ideje, kaj bi bilo nujno treba narediti. Na nek način je to blagoslov in prekletstvo.

Blagoslov zato, ker konstantno delaš na svojih sposobnostih, se razvijaš, poizkušaš, dobivaš izkušnje in vedno več realne vizije za življenje. Bolj začutiš tisto poklicanost na neko mesto v življenju.
Prekletstvo pa zato, ker je res enostavno pretiravati. Biti ves čas zaposlen in zaseden ni enako biti produktiven. Reči ja vsemu, sprejeti preveč obveznosti in odgovornosti prinese s sabo tudi preobremenjenost.

Nekaj mesecev nazaj sem si zapomnila komentar Jordana Petersona, ko je dejal, da mora mlad človek pregoreti, da začuti, koliko je sposoben in kje so njegove meje. Okej – kljukica!

V mojem življenju je to pomenilo, da sem na neki točki hendlala otroka, šolo, pisanje prispevkov za revije in spletne strani, spletno trgovinico, skupinice za mamice, popoldne sem skočila učit FertilityCare in otroka na vratih predala možu. Včasih sem se zvečer samo zaprla v kopalnico in jokala.

Drugi otrok pa je podrl mojo vizijo o vseh projektih, ki jih bom ob njemu vodila. Spal je namreč malo tukaj, malo tam, večinoma samo v naročju. Ste kdaj pisali članek ali pa seminarsko nalogo 5 minut in čez pol ure spet 5 minut in čez 45 minut spet 5 minut? Zame je bila to najbolj realna primerjava za Sizifovo delo.

To, da sem si ves čas govorila, kaj vse moram in kaj vse je še treba, me je ubijalo. Ravno nekje v tistem obdobju sem si zapomnila citat iz knjige, ki mi jo je pomolil mož (ne vem več katere) – capacity is a state of mind. Ha – seveda! sem si rekla. No, moja kapaciteta je bila že samo z dojenčkom napolnjena do roba!

Ampak! – vedno sledi ampak! – stavek mi je ostal v spominu. Večkrat sem se ga spomnila, se občasno namrdnila in si rekla, da avtor pretirava, hkrati pa sem opazila, da sem na vse moje stvari začela gledati drugače. Kljub temu da z mojim dojenčkom nisem mogla planirati ničesar – oh, ljuba rutina, kje si? – sem v glavi začela predalčkati. Na A4 list sem si natisnila mesečni koledar in si za eno obveznost označila več dni. Mogoče nekdo napiše članek med 10. in 13. uro, no, jaz ga napišem med 10. in 13. v mesecu. 🙂

Tempo sem prilagodila svojemu življenju, ki se je večinoma vrtel okoli dojenja, pokakanih plenic in uspavanja, tako sem tudi zalogaj dela prilagodila realni količini časa, ki mi je ostal na voljo.

Kapaciteta (dela) je zagotovo stanje uma. Ampak najprej sem morala (raz)umno pogledati na svet.

Mož mi je govoril: “Uživaj v porodniški!”, jaz pa sem se spraševala, kako za vraga se to naredi?! Ker vedno obstaja mail, ki čaka, da se ga odpošlje, vedno čaka članek ali pa račun, da se spiše – pa tukaj je še diploma! Ah…

Kje sem našla svoj raz(um)? V dobri organizaciji, ki je bila prilagojena mami z dojenčkom in ne drugim mojim vrstnikom.

O tem, kako pa sedaj – se mi zdi, da kar uspešno – hendlam obveznosti, pa v naslednjem prispevku.

Tale je ratal že čist predolg. 😊

Mamory lane ❤️ Tukaj je bil pri miru sam tok, da sem lahko slikala… 😐


Iščeš katoliško pripravo na porod iz udobja svojega kavča? Pridruži se nam na januarski spletni pripravi na porod!

20181026_121202_0001

Se želiš prijaviti na Rumenordečine novice? To lahko storiš TUKAJ.

Zakaj govoriti o porodu iz vidika vere?

Kristjanke, ženske drugih ver ali ateistke, so si fizično povsem enake in dojenček se v vsakem primeru rodi. Gibanje, tehnike, fizična pomoč, medicinske izbire – vse je na zunaj lahko videti enako. Torej, zakaj o porodu govoriti iz vidika vere?

Vera je za žensko lahko moč, iz katere črpa, da počasti načrt Stvarnika na unikaten način v njenih porodnih okoliščinah. Naš Bog si nam želi biti blizu – v intimnem odnosu. Za svoje hčere ima čudovit in edinstven načrt. Ta Bog, ki tako zelo ljubi vsako izmed nas, si želi biti z nami, si želi biti del pomembnih in preobražujočih trenutkov v naših življenjih – tudi poroda.

Skrivnost ljubezni in bogata tradicija krščanske vere lahko prevzameta tvoj porod in ga preobrazita v nekaj svetega. Ko sta naše življenje in duša spremenjena skozi krst, vsak vidik življenja postane kanal za resnično in živo milost. Tudi nekaj tako velikega in intimnega kot je proces poroda, je napolnjen s to milostjo. Ti trenutki, ki so tako močno povezani z Božjim klicem v zakon in materinstvo, so lahko še zlasti del Njegovega načrta, da deluje v naših življenjih in nas pritegne bližje k Njemu.

Bog ima preštete vse lase na naši glavi (Mt 10,30). Pozna nas do potankosi. Ve, kdaj sedimo in kdaj stojimo (Ps 139,2). Vključen je v vse drobne dogodke našega življenja.
Če je Bogu mar za tako majhne in vsakodnevne reči, koliko bolj mu mora biti mar za trenutek, ko se na svet rodi njegov nov sin ali hči. Ne spremlja te skozi spočetje in nosečnost, da bi na dan poroda ostal pred vrati porodne sobe.

Postavljeni smo pred skušnjavo, da bi popredalčkali naše življenje in določene dele izločili iz našega odnosa z Bogom. Nekateri ljudje imajo občutek, da Bog ne želi imeti ničesar s porodom, drugi se nagibajo k temu, da je porod zgolj fizičen in medicinski proces – greš v porodnišnico, rodiš in se vrneš v normalno življenje.

Kot ženske lahko na porod gledamo kot na izkušnjo trpljenja, ko vstopimo v proces, za katerega si želimo, da čimprej mine ter ga vidimo kot pomanjkljivega in zastrašujočega.
Lahko pa v porod vstopimo z odprtim srcem in ga vidimo kot čudovit načrt Boga samega, ki ga je osnoval zavestno, da skozi njega ženske postanejo mame.

Bog si želi vstopiti v našo nosečnost in porod in tam narediti nekaj veličastnega – pa naj bo to prvi ali peti porod, porod v porodnišnici ali doma, ne glede na okoliščine, ki si jim podvržena – njegova milost je prisotna in dosegljiva. Prav skozi porod te želi preobraziti in te pritegniti globlje v skrivnost ljubezni.

Bog nam daje priložnost, da sodelujemo z njegovo milostjo in odgovorimo na povabilo, da na našo nosečnost in porod pogledamo iz drugačne perspektive. Je pot, po kateri dva postaneta eno, pot, po kateri ženska sodeluje v ustvarjalni moči Boga in kjer oče in mati spoznata osebo, ki sta jo z Bogom poklicala v življenje.

 

__________________________________________________________________________________________________________________________________________

 

 

 

 

 

 

»To je moje telo, ki se daje tebi, dete!«

Dojenček v družino prinese toliko veselja, ljubezni in smeha. Je pravo darilo Boga staršema, bratom in sestram. A ni vedno in ob vsakem času vse postlano s cvetjem.

Rojstvo otroka, pa naj bo prvi, drugi, tretji ali šesti, za žensko pomeni vnovično predrugačenje njene identitete. Pomeni odpoved urejenemu, strukturiranemu življenju in načinu življenja, ki ga je živela prej. Naenkrat se njena enost prelevi v dvojino. Kot tista, ki je dala novo življenje in ji je namenjeno, da ga v svojem objemu hrani in neguje, je pot ženske, da stopi svoje prejšnje življenje in ga kot tekoč vosek ponovno vlije v model, ki ji ga izoblikuje njen novi otrok. Naenkrat so mamine potrebe postavljene v ozadje, ker skrbi za bitje, ki zase še ne more skrbeti. Prej je nad svojim življenjem imela vsaj malo nadzora, sedaj jo dojenčkov jok lahko v hipu iztrga iz vsake situacije, v kateri se znajde, pa naj bo to kuhanje kosila, pitje kave, pogovor s prijateljico ali pisanje tega članka. Postane dekle na poziv.

Ne spremeni se le njen pogled nase, identiteta in vloga tako v družini kot družbi, pač pa se hkrati spremeni njeno telo. Skladišči energijo, da ustvarja mleko, ki curlja iz prsi in hrani otroka. Dojenje sprošča obilico oksitocina, zaradi katerega mama skorajda sproti pozablja, izgublja nit lastnega govorjenja. Težje se zbere, težje razmišlja, težje se uči.

Kakšen je namen vsega? Da se umakne iz postranskih področji in se posveti svojemu poslanstvu. Dojenčku. Ne bo vedno tako, a prvi meseci so ključni. Da je tam ob njem in mu je s svojim telesom zavetje, da zadovoljuje njegove potrebe in ga uči, da je svet varen in lep kraj. Kasneje se njena vloga materinstva spremeni. Otrok za zdrav razvoj kasneje potrebuje druge stvari kot v najnežnejšem začetku. Sedaj potrebuje mamo v polnosti in za vse.

V zadnjem času sem naletela na materinska priporočila: »Postavi sebe na prvo mesto in boš boljša mati.« Kaj to sploh pomeni? Če bi mati ob dojenčku postavila svoje potrebe na prvo mesto, če bi bilo to evolucijsko, ljudje kot rasa sploh ne bi preživeli, ker bi vsi dojenčki pomrli, ali pa bi bili zanemarjeni. Seveda, to ne pomeni, da je dolžnost matere, da se popolnoma izčrpa, saj je dolžna, da v vseh potrebah poskrbi za svojega dojenčka – ne. Vsi ljudje ob mami, so tako kot je ona poklicana, da skrbi za dete, poklicani, da skrbijo za mamo. Da bo mati imela dovolj moči biti dobra mama.

Sama sem si izbrala cilj, da sem po svojih slabotnih močeh najboljša mati. Postavljanje svojih potreb pred dojenčkove in biti hkrati dobra mati, razen če si človek brez svojih želja, ne gre skupaj. Materinstvo VEDNO prinese odpoved. To je že samo sporočilo našega telesa, način, kako ga je Bog ustvaril. V nosečnosti preskrbuje dete s potrebnimi snovmi, tudi na našo škodo, po rojstvu naše telo ustvarja hranilo iz našega telesa. Poklicane smo k temu, da negujemo in se darujemo. Pa je to prekletstvo ali blagoslov?

Blagoslov. Blagoslov. Blagoslov in to tak, da sem vsakič znova ganjena nad tem, kako čudovito sem ustvarjena, da se lahko v takšni polnosti darujem za bitje, ki je nastalo iz mojega telesa. Nikoli poprej nisem v večji polnosti doživljala besed: »To je moje telo, ki se daje za vas!« V svojem poslanstvu kot mama sem združena s Kristusovim darovanjem za vse. V svojem materinstvu se z veseljem in težavami darujem za Božjega otroka, ki mi je bil dan na posojo. Kljub vsem križem, solzam in obupu, ki me včasih preplavijo, bi rekla vnovič ja, tisočkrat ja, temu svetemu povabilu.

interesting-motherhood-facts