“Cilj je otrok”

 

To je stavek, ki nama ga je ena od zdravnic izrekla ne dolgo nazaj. Z njo sva govorila o tem, da ne moreva zanositi in o morebitnih zdravstvenih indikacijah, ki bi lahko bile vzrok temu. Čeprav ni to njeno področje, nama je v dobri veri, da naju bo potolažila, predstavila postopke, ki lahko pomagajo pri zanositvi, da le prideva do cilja – otroka.

 

Njen stavek naju je tako šokiral, da sva se le nasmehnila in nič rekla. Ko sva ji poskušala dopovedati, da za naju noben umeten poseg v telo kot pomoč pri zanositvi ni sprejemljiv, je povedala, da obstaja tudi možnost osemenitve (ki ni tako zelo invazivna kot IVF), kjer ženski med ovulacijo vbrizgajo semensko tekočino v maternico. Postopek iz etičnega vidika ni sporen, vendar kljub temu ne čutiva, da bi se ga poslužila, čeprav naj bi imel dobro uspešnost.

 

Kar nekaj let nazaj sem se o neplodnosti in postopkih umetne oploditve pogovarjala s prijateljico. Takrat seveda nisem mislila, da bom sama kdaj imela težave z zanositvijo, sem pa kljub temu bila proti postopkom umetne oploditve iz etičnih razlogov, poleg tega so ti postopki dolgi in konkretno posežejo v telo ženske, kar ni samo fizično temveč tudi in predvsem psihično naporno. Prijateljica je zagovarjala dejstvo, da je zelo težko biti brez otrok in ni razumela zakaj si par, po mojem mnenju, ne bi smel pomagat z medicinsko pomočjo. Vsaka je ostala na svojem bregu z lastnimi argumenti in debato je zaključila, da s takšnim mnenjem sama sebi kopljem jamo, če v prihodnosti ne bom mogla zanosit. Danes se seveda ukvarjam s točno to preizkušnjo, ostajam pri istem mnenju in mislim, da sem prej kot jamo, postavila dobre temelje za soočanje s to preizkušnjo.

 

Otrok ni najin cilj. Otrok je najina želja. Kot sem že večkrat omenila v teh zapisih je načrtovanje družine tako zelo intimno in ranljivo področje, zato ni vseeno na kakšen način pristopimo. Midva sva se odločila, da bova poskusila v okviru NaPro tehnologije, ki je del FertilityCare sistema in se že v osnovi osredotoči na ritem in želje para. Pomembno mi je, da zdravnik, ki mu zaupam, pristopi 100 % spoštljivo in upošteva najprej najine želje. Kljub temu da je NaPro precej osredotočen na naravni ritem ženskega telesa, vedno znova presodiva, če nekaj, kar nama ponuja, sprejmeva ali ne, ker je v prvi vrsti pomembno, da sva midva z določenim postopkom/zdravilom OK. To bi svetovala tudi drugim parom, ne glede na način zdravljenja, da zakonca izbereta tisto, s čimer se vidva dobro počutita. Že brez vseh teh postopkov je včasih težko čakati in se spraševati, če so nama dani otroci, kdaj nama bodo dani, kaj, če jih ne bo… Si predstavljam, da je še težje, ko par, ki se odloči za oploditev z biomedicinsko pomočjo mesece in mesece hodi na kliniko ter se še vedno nič ne zgodi.

 

Učiva se, da sva lahko srečna tudi brez otrok. Želja je velika, vendar najina sreča ni in ne sme biti odvisna od naraščaja. Mislim, da zdravnica, s katero sva govorila, tega ni razumela – za srečo v odnosu ni potreben otrok. Lepo pa je, če je otrok lahko del te sreče.

 

Zaupljiva

 

 

Menstruacija – konec ali nov začetek?

Toliko kot je žensk, toliko je različnih doživljanj ob dnevih menstruacije. Bolečine, krči, slabost, močne krvavitve … Ali pa poleg krvavitve sploh ne veste, da jo imate, ker so popolnoma neboleče in brez posebnih spremljajočih simptomov. Poleg telesnih sprememb menstruacija (lahko) prinese tudi različna čustva. Ste se kdaj vprašali kako menstruacijo doživlja ženska, ki ne more zanositi?

Predenj sva želela zanositi, na menstruacijo nisem bila kaj dosti pozorna. Nobenih posebnih telesnih simptomov in tudi sama menstrualna krvavitev je bila vedno neboleča. Predvsem nisem posvečala pozornosti čutenjem in kako se med ciklusom spreminjajo. Zdaj, ko želim zanositi sem precej bolj pozorna na celosten vidik (telesni, čustveni, duhovni) menstrualnega cikla, kar mi pomaga dobro reflektirati sebe kot žensko in doživljanje okolice znotraj cikla. Predvsem so ta občutja bolj izrazita v času krvavitve.

Verjamem, da vsaka od nas, ki čakamo na zanositev, menstruacijo doživi drugače, kot če te preizkušnje ne bi imela. Kljub vsemu zaupanju, ki ga imam (navezujoče na prvi zapis), še vedno vsak mesec upam, da sem tokrat zanosila. Bolj sem pozorna na morebitne nosečniške znake, in ko pride menstruacija mi, seveda, ni vseeno. Včasih me bolj potre, včasih manj. Pride mesec, ko temu, da nisen zanosila, ne posvečam posebne pozornosti, in pride mesec (kot npr. sedaj), ko me začetek krvavitve zelo potre.

Prva misel, ki me je prešinila danes, ob začetku menstruacije, je bila: »Kaj je z mojim telesom narobe, da ni zmožno zanosit?« Saj je ženska ustvarjena za to, da zanosi, donosi in rodi… Kako to, da moje telo ne funkcionira tako? Odgovora na to seveda nimam, niti ga nima moj mož, niti noben zdravnik. Začetni jezi je sledila žalost in solze… Ko preprosto zmanjka besed in solze govorijo same zase. Začutila sem res močno željo, da greva zvečer k maši, ker vem, da ima Bog odgovor. Pa nisem želela iti po odgovor, ker le-ta ne bi nič spremenil. Želela sem tolažbo in upanje, da križ, ki ga nosim, ni večen. V tišini sva se odpeljala do bližnje cerkve in imela sva celó srečo, da je bilo pred mašo izpostavljeno Najsvetejše.

Pred Boga sem prinesla svojo nemoč, jezo, žalost. Brez vprašanj in brez prerekanja. Želela sem si samo miru in Njegove bližine. Me tudi tokrat ni pustil praznih rok. Od maše sem odšla pomirjena – ne samo telesno, temveč z mirom v srcu. Preizkušnja še vedno ni lahka, vendar sem ponovno dobila zaupanje, da je On z nama. Menstruacija pomeni konec nečesa in s tem koncem se rojeva priložnost za nov začetek upanja, zaupanja, vztrajnosti ter prepuščanja. Saj imamo obljubo, da križ ni zadnja postaja…

 

Zaupljiva

Rodovitnost v nerodovitnosti?

Misel, ki me spremlja že lep čas – kako biti rodoviten v (trenutni) nerodovitnosti? Moj časovni načrt je šel nekako takole: po poroki bova kakšno leto brez otrok, da se navadiva na zakon ter drug drugega, potem zanosiva in po treh ali štirih letih po poroki bo moj foto album poln slik najinega bitjeca, ki bo verjetno že osvojilo prve korake, izgovorilo prvo besedo, … Vendar … naši načrti, niso Božji načrti …

Minevata približno dve leti od najinega načrtovanja družine in še vedno se dete ni najavilo. Morda se to ne zdi veliko in verjamem, da kakšen par po tako relativno kratki dobi temu ne bi posvečal pozornosti, jaz pa sem začutila, da ima Bog z nama drugačen časovni načrt kateremu želim/va prisluhniti.

Velikokrat me je preplavilo razmišljanje kdaj bova imela otroke in vztrajanje v tem me je vodilo v občutke žalosti, jeze, razočaranja. Nisem čutila, le verjela/zaupala, da Bog ne želi, da sem/sva nesrečna, ampak naju hoče obdarit v tem, kjer sva trenutno. Moje razmišljanje se je postopoma osredotočilo na kako biti rodovitna. Nisem si mislila, da bom kdaj na to preizkušnjo gledala kot na milost, ki mi/nama je dana in na tej točki gre zahvala vsem, ki so in še molijo za naju.

Na začetku te preizkušnje mi je bilo težko gledati druge pare z otročki, nosečnice ali se veselit ob novici, da je katero dekle, ki jo poznam, zanosilo. Danes sem se zmožna veselit za vsako novo življenje, ki je naklonjeno drugim parom. Čeprav sem že nekaj let bolj osebno verna, v tem času odnos z Njim raste na drugačen način. Nagovarja me preko stvari, ki jih pred tem ne bi kaj dosti opazila; npr. kako lepo naravo nam je ustvaril. Včasih me lepota in veličina stvarstva res gane, ker govori o tem, da Oče za nas želi le najboljše. Še ne dolgo nazaj mi je bila muka sedet pol ure pred Najsvetejšim, ker nisem vedela, kaj naj počnem. Hecno, kajne? Zdaj se me ravno ob tej isti stvari toliko stvari dotakne. Prav tako mi ni bilo blizu premišljevanje Božje besede; rada sem jo brala, vendar mi ni prišla do globin srca. Nič posebnega me ni zadelo… Pred dnevi sem prijateljico prosila za molitev in mi je za vzpodbudo poslala odlomek iz Sofonije 3, 14-20. Kako globoko me je zadela ta Beseda! Kot bi Bog rekel: »Toliko lepega imam zate, zaupaj…«

Po naravi sem takšna, da imam rada vse pod kontrolo in mi prepuščanje nemalokrat prebuja tesnobo. V dani situaciji bi bila vsaka kontrola nesmisel, ker bi prinesla še več razočaranja ob neuspehu. Še v času študijskih let sem veliko molila, da bi zmogla prepuščat, čeprav nisem vedela kaj to pomeni in kako to zgleda v praksi. Ta preizkušnja me uči ravno tega. Počasi in toliko kot zmorem. Sem na poti, ki je včasih ravna in mehka, včasih ovinkasta, včasih težko prehodna, ampak pelje k cilju in je rodovitna.

Zapis je nastal pod prsti Zaupljive.