O nosečnosti – dušni svet pričakovanja otroka

Rezultat iskanja slik za pregnancy photography

Ob teh napisanih prvih besedah, sem v prazničnem izteku moje nosečnosti. Do predvidenega roka poroda me loči še 5 dni. Dve bežni napovedi pa sem dobila, da se zna odviti danes ponoči, tako da sem se še hitro usedla, da napišem, tisto, kar sem globoko v sebi doživljala in mlela  9 mesecev. Ko bo prišlo dete, bom pozabila, to je gotovo, ker z vonjem novorojenčkove kože, nosečnost ponikne v meglen spomin. Misliš, da se spominjaš, a se v resnici ne.

Nosečnost te nekaj nauči. Mora te. Vsako življenjsko obdobje ti da nekaj, kar te na novo izgradi za vse izzive, ki pridejo. Še zlasti nosečnost te mora, ker je to čas priprave na izjemno nalogo življenja – skrb za novega otroka.

To sem vedela in sem se hotela pripraviti, kar se da dobro. To sem jaz in to je moj način soočanja z negotovostjo. Opremi se! Pripravi se! Nakupila sem si duhovno-nosečniških knjig, si naredila program molitvenega življenja do konca nosečnosti in se na vse pretege borila, dokler pač nisem obupala. Situacija mi je popolnoma ušla izpod nadzora. Mojih molitev nisem več mogla izgovarjati, čas v tišini se mi je upiral. Počutila sem se oddaljeno in poraženo. Moj zanos se je spremenil v popolno zavrnitev. Spodletelo mi je.

Sledili so tako meseci teme in stiske. To je bil resnično mračen prostor in jaz sem se utapljala v tisti zadušljivi megli. Bila sem popolnoma izgubljena. Počutila sem se zavrnjeno, a hkrati nevredna Božje ljubezni. Ker mi je spodletelo. Ker mi vedno spodleti.

Ne spominjam se, da bi kdaj prejokala toliko noči. Ni bilo rešitve. Vsaj tako sem mislila. Vse je bilo temno.

Bilo je nekje v četrtem mesecu, ko sem med vso svojo navlako ogrlic opazila svetinjico svete Agate, ki sva jo že pred leti kupila v njenem domačem mestu na Siciliji. V resnici se ne spominjam, da bi jo kdaj nosila, sedaj pa sem se je oklenila.
Ti mi boš pomagala, sem si mislila. Ti mi moraš pomagati. To je tvoja naloga.

In počasi, a vztrajno me je vlekla iz moje meglice. Spominjam se noči, ko sem svetinjico v joku stiskala v pesteh, povsem izmučena in moji svetnici prigovarjala: Jaz ne morem. Ti daj namesto mene.

In je. Pomoč je bila hitra in močna, kot je lahko le pomoč nekoga, ki se zares bojuje zate.
Kmalu po njeni smrti je izbruhnila Etna in prebivalcem Catanie je grozilo, da bo mesto zalila vroča lava. Vzeli so njeno tančico k toku lave in ta se je čudežno ustavil.
Verjamem, da je ta močna svetnica tudi mene zavila v njeno tančico in me rešila.

Potem so sledili meseci, ko sem se z veseljem in energijo vrnila v socialno življenje. Vsepovsod me je bilo dosti in nalog sem imela čez glavo, kar mi je bilo po obdobju nemoči, prav zares v veselje. Spet sem jaz, sem si mislila.

Tudi moj dušni svet se je na novo rojeval. Lahko sem sprejela, da je to skrivnost, ki je znana Bogu, a sem bila še vedno izgubljena. In nisem oseba, ki bi takšen občutek z lahkoto lahko sprejela. Tukaj in tam sem si vzela nekaj časa za adoracijo, pa čeprav vsaj sprva nisem vedela, kaj naj sploh počnem… A sem zaupala, da ve Jezus in da je on tisti, ki v meni nekaj počne.

Približevali so se zadnji meseci nosečnosti in jaz sem se bohotila v sočnosti svojega telesa. Neža Maurer to občutje čudovito povzame v svoji pesmi Pustite me samo.

Pustite me samo,
kakor kaleče žito,
drevo, ko medi,
grozdje, kadar zori.
Ne govorite mi lepih besed –
ne maram laskanja in časti.
Ne oštevajte me –
tuja sta mi skrb in kesanje.
Živim le zase,
za novo rast –
vse drugo so
nesmiselne sanje.

Naenkrat se mi je zazdelo, da so ti zadnji meseci (ali celo mesec) tudi moj čas trgatve duševnih sadov.
Medtem ko je v mojem dušnem svetu v prvih mesecih pustošila suša, je bil sedaj poln vinograd, ki je v sebi skrival najbolj žlahtno vino. Čutila sem to neizmerno Božjo ljubezen, ki je pljuskala iz polnih vrčev žive vode. V resnici sem bila sama ta vrč – napolnjen.

Srečanja v tem obdobju so me globoko izpolnjevala. Prijatelji so mi ponujali molitev in oporo. Še vedno se čudim, kako so nekateri dogodki »naključno« poklopili.

Na preteklem srečanju naše duhovne večerne šole, so prijatelji zame in za moj porod še molili. Zares so se me dotaknile besede iz Visoke pesmi, ki sem jih med molitvijo prejela:

Pridi z Libanona, nevesta,

pridi z Libanona, pridi;

spusti se

z vrha Amáne,

z vrha Senírja in Hermona,

iz levjih votlin,

z gorá panterjev!

Osvojila si mi srce, moja sestra, nevesta,

osvojila si mi srce z enim samim pogledom,

z enim biserom v svoji ogrlici.

10 Kako lepa je tvoja ljubezen,

moja sestra, nevesta,

kako prija tvoja ljubezen, bolj kakor vino,

in vonj tvojih mazil bolj kot vse dišave.

 

Nahranile so mojo po Božji ljubezni sestradano dušo. Začutila sem Božje veselje nad mano, Njegovo strastno ljubezen in se za hip uzrla v vrednosti, kot me vidi On. Tako zelo sem mu pomembna, tako zelo se veseli nad mano in tako zelo me ljubi! Začutila sem, kaj pomeni biti blagoslovljena med ženami.

Fulton Sheen, znan ameriški škof, ki je živel in deloval v prejšnjem stoletju, je dejal, da je noseča ženska kakor hodeči tabernakelj in je tako zelo sveta, da bi pred njo resnično lahko pokleknili.
Ženska v sebi skriva skrivnost življenja. Večji kot je bil moj trebuh, bolj sem se utapljala v tej skrivnosti.

Zgodba Volčja trepalnica iz knjige C. P. Estes Ženske, ki tečejo z volkovi se začne:

»Če ne boš šla v gozd, se nikoli ne bo zgodilo nič in tvoje življenje se nikoli ne bo začelo.«

Stopila sem v svoj mračen gozd in to je bila pot, ki sem jo morala prehoditi. Verjamem, da me je Sveti Duh, kot tisti, ki je ustvaril otroka pod mojim srcem, vodil čez temo, da se je moje življenje lahko začelo. Da sedaj lahko uživam v sadovih.
Na tej poti sem spoznala, da mi nosečnost ponuja drugačno izkušnjo dušnega sveta. Morala sem stran od misli, zavesti in lastnih prizadevanj, morala sem se soočiti z lastno bednostjo in nemočjo. Ko sem ostala brez vsega, sem šele spoznala, koliko imam. Ostala sem prazna in se napolnjevala z Božjim.

Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.
Flp 4, 13

Pripeljana sem bila nazaj k svojemu telesu, ki je z dušo postal eno. To je bila zagotovo najboljša priprava na porod.

 

Zaključila bi s čudovito pesmijo Rabie iz Basre.

Ljubimec, ki hoče svoje ljubljene blizu

Čudovit je,
ko poskuša zmamiti svet v ples.

Poglej, kako nebo vzame polja in morja in naša
telesa v svoj objem in dviguje
vsa bitja k svojim
ustnicam.

Bog gotovo hrepeni po nas; mar ni tudi in ljubimec,
ki hoče svoje ljubljene
blizu?

Lepota
je moja učiteljica,
pomaga mi spoznavati,
da sem Zanj
dragocena.