Zakaj govoriti o porodu iz vidika vere?

Kristjanke, ženske drugih ver ali ateistke, so si fizično povsem enake in dojenček se v vsakem primeru rodi. Gibanje, tehnike, fizična pomoč, medicinske izbire – vse je na zunaj lahko videti enako. Torej, zakaj o porodu govoriti iz vidika vere?

Vera je za žensko lahko moč, iz katere črpa, da počasti načrt Stvarnika na unikaten način v njenih porodnih okoliščinah. Naš Bog si nam želi biti blizu – v intimnem odnosu. Za svoje hčere ima čudovit in edinstven načrt. Ta Bog, ki tako zelo ljubi vsako izmed nas, si želi biti z nami, si želi biti del pomembnih in preobražujočih trenutkov v naših življenjih – tudi poroda.

Skrivnost ljubezni in bogata tradicija krščanske vere lahko prevzameta tvoj porod in ga preobrazita v nekaj svetega. Ko sta naše življenje in duša spremenjena skozi krst, vsak vidik življenja postane kanal za resnično in živo milost. Tudi nekaj tako velikega in intimnega kot je proces poroda, je napolnjen s to milostjo. Ti trenutki, ki so tako močno povezani z Božjim klicem v zakon in materinstvo, so lahko še zlasti del Njegovega načrta, da deluje v naših življenjih in nas pritegne bližje k Njemu.

Bog ima preštete vse lase na naši glavi (Mt 10,30). Pozna nas do potankosi. Ve, kdaj sedimo in kdaj stojimo (Ps 139,2). Vključen je v vse drobne dogodke našega življenja.
Če je Bogu mar za tako majhne in vsakodnevne reči, koliko bolj mu mora biti mar za trenutek, ko se na svet rodi njegov nov sin ali hči. Ne spremlja te skozi spočetje in nosečnost, da bi na dan poroda ostal pred vrati porodne sobe.

Postavljeni smo pred skušnjavo, da bi popredalčkali naše življenje in določene dele izločili iz našega odnosa z Bogom. Nekateri ljudje imajo občutek, da Bog ne želi imeti ničesar s porodom, drugi se nagibajo k temu, da je porod zgolj fizičen in medicinski proces – greš v porodnišnico, rodiš in se vrneš v normalno življenje.

Kot ženske lahko na porod gledamo kot na izkušnjo trpljenja, ko vstopimo v proces, za katerega si želimo, da čimprej mine ter ga vidimo kot pomanjkljivega in zastrašujočega.
Lahko pa v porod vstopimo z odprtim srcem in ga vidimo kot čudovit načrt Boga samega, ki ga je osnoval zavestno, da skozi njega ženske postanejo mame.

Bog si želi vstopiti v našo nosečnost in porod in tam narediti nekaj veličastnega – pa naj bo to prvi ali peti porod, porod v porodnišnici ali doma, ne glede na okoliščine, ki si jim podvržena – njegova milost je prisotna in dosegljiva. Prav skozi porod te želi preobraziti in te pritegniti globlje v skrivnost ljubezni.

Bog nam daje priložnost, da sodelujemo z njegovo milostjo in odgovorimo na povabilo, da na našo nosečnost in porod pogledamo iz drugačne perspektive. Je pot, po kateri dva postaneta eno, pot, po kateri ženska sodeluje v ustvarjalni moči Boga in kjer oče in mati spoznata osebo, ki sta jo z Bogom poklicala v življenje.

 

__________________________________________________________________________________________________________________________________________

 

 

 

 

 

 

Za več svobode in humanosti pri porodu! #prekinimotišino

christopher-campbell-28567-unsplash
16. oktobra je Zavod Indo Anai, ki se ukvarja z žensko osrediščeno obporodno oskrbo, objavil prve pretresljive zgodbe travmatičnih porodnih zgodb in nasilja v porodnih sobah pod geslom #prekinimotišino. Ginekologi in porodničarji so nad tem presenečeni, saj naj bi v njihov nabiralnik prišlo več pohval kot graj. Čudijo se, zakaj ženske že takoj v porodnišnici ne dajo povratne informacije, saj ne bo nihče jezen. Saj so vendar profesionalci, še pripomni predsednik strokovnega sveta za ginekologijo in porodništvo. Pa je res vse tako preprosto?

Nadzor poroda

V 60-ih in  70-ih letih prejšnjega stoletja se je porod večinsko preselil v porodnišnice. Medikalizacija je pripomogla k manjši umrljivosti dojenčkov. Podatki NIJZ kažejo, da je iz leta 1986 do 2016 umrljivost dojenčkov padla iz 12,2 na 2,1 na 1000 živorojenih. A kljub temu je medikalizacija pokazala tudi pomanjkljivosti. Te se kažejo v pretirani uporabi invazivnih postopkov, ki niso bili potrebni, in v razosebljanju porodnice. Čustva in občutja porodnice postanejo postranskega pomena  –  važno, da sta oba živa, kajne?

Sistem, ki se nadvse trudi, da bi onemogočil ženskam svobodno izbiro poroda, porodnega okolja in osebja nevarno prehaja v sistem totalitarnosti, kjer se avtonomija posameznice, zaradi lovk, ki pod geslom pomoči prevzemajo nadzor nad še tako intimnimi vidiki življenja, razkraja.V 80. in 90. letih se je kot odziv na ta tehnokratski model obravnave poroda začelo gibanje za humanizacijo poroda, ki je poudarjalo partnerski odnos med žensko in zdravstvenim delavcem, sočutje in individualno obravnavo. Ženska bi morala biti v središču poroda ter sprejemati odločitve, kaj se bo z njo zgodilo.

Kako je za porodnišnico, ki je bila ustvarjena, da implementira principe tehnokratskega modela, ki je usmerjen v kontrolo infekcije, postopke, varnost in jamstvo, težko razumeti ta pogled, kar malce ironično predstavlja izjava predstavnika Strokovnega združenja izvajalcev zdravstvene in babiške nege, ko reče: »Problem pa, seveda, nastane, ko porodnica pride že z izdelanim planom poroda, v katerem so določene zahteve, ki se ne skladajo s stroko.«

Stavek bi bil bližje resnici, če bi besedo »stroka« povsem enostavno zamenjali z »rutino«, saj bi z besedo  »stroka« lahko napačno povezovali neko znanstveno panogo, ki na področju rojevanja to ni – več rutinskih postopkov in zahtev namreč ni utemeljenih v znanstvenih dognanjih ali so celo odsvetovani.

»Zakaj takoj kaj ne rečejo?«

Je začudenje nad tem zares utemeljeno? Travmatična obravnava, ki so jo bile deležne ženske iz zgodb, ne kaže na sočuten odnos, ki bi ga ženska med porodom potrebovala. Ko je oseba žrtev zlorabe, se zapre in ogradi, ker si ne sme dovoliti biti ponovno ranljiva.

Če je bila v porodni sobi grdo obravnavana – kdo ji zagotavlja, da bo kasneje v porodnišnici, ko se je zaradi rojstva njenega otroka življenje naenkrat zasukalo na glavo, ko izkuša prevrednotenje svoje identitete in se sooča s kupom izzivov z nenapovedanim izidom, naletela na sočutna ušesa? Redke bi si upale tvegati. Jaz si ne bi.

 

Nadaljevanje preberi na iskreni.net.

 

 

20181026_121202_0001