Rodovitnost v nerodovitnosti?

Misel, ki me spremlja že lep čas – kako biti rodoviten v (trenutni) nerodovitnosti? Moj časovni načrt je šel nekako takole: po poroki bova kakšno leto brez otrok, da se navadiva na zakon ter drug drugega, potem zanosiva in po treh ali štirih letih po poroki bo moj foto album poln slik najinega bitjeca, ki bo verjetno že osvojilo prve korake, izgovorilo prvo besedo, … Vendar … naši načrti, niso Božji načrti …

Minevata približno dve leti od najinega načrtovanja družine in še vedno se dete ni najavilo. Morda se to ne zdi veliko in verjamem, da kakšen par po tako relativno kratki dobi temu ne bi posvečal pozornosti, jaz pa sem začutila, da ima Bog z nama drugačen časovni načrt kateremu želim/va prisluhniti.

Velikokrat me je preplavilo razmišljanje kdaj bova imela otroke in vztrajanje v tem me je vodilo v občutke žalosti, jeze, razočaranja. Nisem čutila, le verjela/zaupala, da Bog ne želi, da sem/sva nesrečna, ampak naju hoče obdarit v tem, kjer sva trenutno. Moje razmišljanje se je postopoma osredotočilo na kako biti rodovitna. Nisem si mislila, da bom kdaj na to preizkušnjo gledala kot na milost, ki mi/nama je dana in na tej točki gre zahvala vsem, ki so in še molijo za naju.

Na začetku te preizkušnje mi je bilo težko gledati druge pare z otročki, nosečnice ali se veselit ob novici, da je katero dekle, ki jo poznam, zanosilo. Danes sem se zmožna veselit za vsako novo življenje, ki je naklonjeno drugim parom. Čeprav sem že nekaj let bolj osebno verna, v tem času odnos z Njim raste na drugačen način. Nagovarja me preko stvari, ki jih pred tem ne bi kaj dosti opazila; npr. kako lepo naravo nam je ustvaril. Včasih me lepota in veličina stvarstva res gane, ker govori o tem, da Oče za nas želi le najboljše. Še ne dolgo nazaj mi je bila muka sedet pol ure pred Najsvetejšim, ker nisem vedela, kaj naj počnem. Hecno, kajne? Zdaj se me ravno ob tej isti stvari toliko stvari dotakne. Prav tako mi ni bilo blizu premišljevanje Božje besede; rada sem jo brala, vendar mi ni prišla do globin srca. Nič posebnega me ni zadelo… Pred dnevi sem prijateljico prosila za molitev in mi je za vzpodbudo poslala odlomek iz Sofonije 3, 14-20. Kako globoko me je zadela ta Beseda! Kot bi Bog rekel: »Toliko lepega imam zate, zaupaj…«

Po naravi sem takšna, da imam rada vse pod kontrolo in mi prepuščanje nemalokrat prebuja tesnobo. V dani situaciji bi bila vsaka kontrola nesmisel, ker bi prinesla še več razočaranja ob neuspehu. Še v času študijskih let sem veliko molila, da bi zmogla prepuščat, čeprav nisem vedela kaj to pomeni in kako to zgleda v praksi. Ta preizkušnja me uči ravno tega. Počasi in toliko kot zmorem. Sem na poti, ki je včasih ravna in mehka, včasih ovinkasta, včasih težko prehodna, ampak pelje k cilju in je rodovitna.

Zapis je nastal pod prsti Zaupljive.

Od srca k Srcu

Morda ste pred časom zasledili vabilo na vikend oddih v divjini. Tistemu je potem sledilo tole…

Drastična ohladitev in grozeče obljube dežja. Super! Sama pri sebi sem že sklenila, da se tega ne grem in da bova vikend odpovedali. Kadar se nečesa s strastjo lotim, imam težnjo, da razvijem nadvse neprijeten alter ego, ki se mu reče control freak. Blazno neprijetno in odsvetujem vsakemu! Načrtovanje se je komaj začelo, pa sem se jaz že vsak dan zbujala z glavobolom. Tako da me je odločitev, da vikend odpovem, v resnici razbremenila. A se tukaj ni zaključilo…

Tina je imela drugačne načrte. Kljub temu da se je strinjala, da odpade, mi je bilo sumljivo, zakaj še en teden prej tega nekaterim udeleženkam ni sporočila. In potem dobim klic ob pol enajstih zvečer (kar je za mame zelo neobičajna ura za klepetanje!): »Čutim, da vikend mora biti!«

A veste, ko ima vsak neke točke, ki tvojo obrambo povsem zrušijo? No, ta moja točka, je intuicija. Ko vsakršno argumentiranje in razmišljanje odpade. Za tisti teden sem imela že načrte. Nisem človek, ki jih z lahkoto lahko spreminja, a so bile njene besede izrečene s takšno oblastjo, da so se vsi moji načrti v hipu razpihali. Začutila sem moč ženske intuicije.
»Ok. Zaupam ti.«

Naslednji dan je našla nov prostor, kjer bi lahko bile. »Mislim, da nas je Marija poklicala tja,« je dejala enkrat kasneje. Tako smo se znašle na Kureščku. V prijetnem domu in s še bolj prijetnimi gostiteljicami, kjer si domačnost lahko zavohal takoj, ko si vstopil.

Prišli sta varuški. Punci, ki bi si najbrž zaslužili kar svojo objavo. To, kar sta pokazali tam, je bilo na mejah super moči! S takšnim žarom sta prišli skrbet za nekaj zares majčkenih otrok. Prinesli sta toliko sproščenosti in zares z veseljem pomagali, ko sta lahko. Čeprav nista bili prijavljeni kot udeleženki, sta bili del nas…

No, da količkaj toliko kronološko nadaljujem!

Potem so prišle še mame. Mislim, da je tukaj moglo biti na delu nekaj božanske kemije, ker še nikoli nisem bila priča, da bi se skupina tako hitro in dobro povezala.

Program je tekel sproščeno in tekoče, s smehom, solzami in klepetanjem. Najbrž ni smiselno, da se spuščam v podrobnosti, ker bo moje pisanje kmalu odrezal otroški jok zbujanja iz spanja, zato bi podelila samo zares zares čudežen trenutek, ob katerem postanem še danes vsa solzna.

V praksi sva za sobotni dan vedno želeli pripraviti nekaj močnega. Čudovita izkušnja podelitve lastne ranljivosti je lahko nadnaravno osvobajajoča, a hkrati nisva želeli, da to izpade izsiljeno in nenaravno, ko se nekatere za to še ne čutijo dovolj varne.

Ker sem bila sama zadolžena za ta večer, sem Tino prosila, če lahko pripravi pričevanje. Naj pove nekaj o izkušnji Božje ljubezni. Že ob načrtovanju je pokazala malce ambivalence, sobotno popoldne pa mi je vsaj trikrat rekla, da res ne bi in naj ima raje Hana (varuška) stand-up. 🙂
V resnici je najbrž tudi sama vedela, da to mora storiti.
Tina, ki se je še četrt ure nazaj borila s skušnjavo, da tega ne bo zmogla, se je ob mojem povabilu k besedi, v zadregi nasmehnila.
Ko je odprla usta, je bila njena stara nesigurna različica izbrisana. Vsaka njena beseda je imela smisel in njena pripoved se je pretakala kot reka. Takrat me je prešinilo, da se mi še nikoli ni zdela lepša! Njena pripoved je odprla naša srca in kar je bilo mnogo več, kot si je katera koli izmed naju lahko predstavljala v najboljšem scenariju – druga ženska je želela podeliti zgodbo. In potem še ena. In še ena … dokler nismo vse dodale koščka naše zgodbe v mozaik silhuete ženskega življenja. Se to zares dogaja? me je prešinilo vmes. Ste se kdaj zmogli v svobodi jokati in smejati v nalezljivem se so-čutju? To odpira in ozdravlja srce…

Moja zgodba se je primorana zaključiti, ker se dojenček že igra na tepihu. Nadaljevati kasneje ne bom mogla, ker je navdih kot regratova lučka. Ko jo enkrat veter razpiha, je ni mogoče več sestaviti, pa se lahko še tako trudiš.

Čeprav se knjige po navadi začnejo z zahvalami, bom jaz z njimi končala.

Hvala tisti, ki nam je bila vsem za zgled, kaj pomeni, da si super mama.
Hvala tisti, ki je prinesla energičnost in motiviranost.
Hvala tisti, ki nas je opomnila, da Bog dela čudeže.
Hvala tisti, ki je z nami delila njene solze in razigrani smeh.
Hvala tisti, ki si je upala biti resnična, ko bi lahko bila zadržana.
Hvala tisti, ki je prinesla toplino in z njo skrbela za otročičke.
Hvala tisti, ki nas je sprostila in nasmejala.
In hvala tisti, ki (si) je zaupala in vztrajala.
IMG_5058