FertilityCare uvodno srečanje 25. 4.!

Se želiš spoznati z naravnim sistemom načrtovanja družine FertilityCare?

Pridružite se nam na uvodnem srečanju, kjer boste dobili pomembne informacije o delovanju naših teles in osnovah FertilityCare sistema beleženja znakov plodnosti.

O FertilityCare sistemu si lahko preberete tudi na mojem zavihku, kjer sistem podrobneje predstavim.

Tisti, ki se sistema želite naučiti, se pred srečanjem prijavite, saj sprejmem omejeno število klientov (max. 5).  Prijavo lahko oddate na mail: info.rumenordeca@gmail.com, kjer pa sem vam tudi na voljo za vsa dodatna vprašanja.

Srečanje bo potekalo 25. 4. ob 18.00 na Potočnikovi 8a, 1000 Ljubljana. 

 

In ne pozabite! FertilityCare je zakon! Na začetku zahteva učenje, nekaj truda in energije, a je naložba za prihodnost!

anthony-ginsbrook-294309-unsplash

Menstruacija – konec ali nov začetek?

Toliko kot je žensk, toliko je različnih doživljanj ob dnevih menstruacije. Bolečine, krči, slabost, močne krvavitve … Ali pa poleg krvavitve sploh ne veste, da jo imate, ker so popolnoma neboleče in brez posebnih spremljajočih simptomov. Poleg telesnih sprememb menstruacija (lahko) prinese tudi različna čustva. Ste se kdaj vprašali kako menstruacijo doživlja ženska, ki ne more zanositi?

Predenj sva želela zanositi, na menstruacijo nisem bila kaj dosti pozorna. Nobenih posebnih telesnih simptomov in tudi sama menstrualna krvavitev je bila vedno neboleča. Predvsem nisem posvečala pozornosti čutenjem in kako se med ciklusom spreminjajo. Zdaj, ko želim zanositi sem precej bolj pozorna na celosten vidik (telesni, čustveni, duhovni) menstrualnega cikla, kar mi pomaga dobro reflektirati sebe kot žensko in doživljanje okolice znotraj cikla. Predvsem so ta občutja bolj izrazita v času krvavitve.

Verjamem, da vsaka od nas, ki čakamo na zanositev, menstruacijo doživi drugače, kot če te preizkušnje ne bi imela. Kljub vsemu zaupanju, ki ga imam (navezujoče na prvi zapis), še vedno vsak mesec upam, da sem tokrat zanosila. Bolj sem pozorna na morebitne nosečniške znake, in ko pride menstruacija mi, seveda, ni vseeno. Včasih me bolj potre, včasih manj. Pride mesec, ko temu, da nisen zanosila, ne posvečam posebne pozornosti, in pride mesec (kot npr. sedaj), ko me začetek krvavitve zelo potre.

Prva misel, ki me je prešinila danes, ob začetku menstruacije, je bila: »Kaj je z mojim telesom narobe, da ni zmožno zanosit?« Saj je ženska ustvarjena za to, da zanosi, donosi in rodi… Kako to, da moje telo ne funkcionira tako? Odgovora na to seveda nimam, niti ga nima moj mož, niti noben zdravnik. Začetni jezi je sledila žalost in solze… Ko preprosto zmanjka besed in solze govorijo same zase. Začutila sem res močno željo, da greva zvečer k maši, ker vem, da ima Bog odgovor. Pa nisem želela iti po odgovor, ker le-ta ne bi nič spremenil. Želela sem tolažbo in upanje, da križ, ki ga nosim, ni večen. V tišini sva se odpeljala do bližnje cerkve in imela sva celó srečo, da je bilo pred mašo izpostavljeno Najsvetejše.

Pred Boga sem prinesla svojo nemoč, jezo, žalost. Brez vprašanj in brez prerekanja. Želela sem si samo miru in Njegove bližine. Me tudi tokrat ni pustil praznih rok. Od maše sem odšla pomirjena – ne samo telesno, temveč z mirom v srcu. Preizkušnja še vedno ni lahka, vendar sem ponovno dobila zaupanje, da je On z nama. Menstruacija pomeni konec nečesa in s tem koncem se rojeva priložnost za nov začetek upanja, zaupanja, vztrajnosti ter prepuščanja. Saj imamo obljubo, da križ ni zadnja postaja…

 

Zaupljiva

Od srca k Srcu

Morda ste pred časom zasledili vabilo na vikend oddih v divjini. Tistemu je potem sledilo tole…

Drastična ohladitev in grozeče obljube dežja. Super! Sama pri sebi sem že sklenila, da se tega ne grem in da bova vikend odpovedali. Kadar se nečesa s strastjo lotim, imam težnjo, da razvijem nadvse neprijeten alter ego, ki se mu reče control freak. Blazno neprijetno in odsvetujem vsakemu! Načrtovanje se je komaj začelo, pa sem se jaz že vsak dan zbujala z glavobolom. Tako da me je odločitev, da vikend odpovem, v resnici razbremenila. A se tukaj ni zaključilo…

Tina je imela drugačne načrte. Kljub temu da se je strinjala, da odpade, mi je bilo sumljivo, zakaj še en teden prej tega nekaterim udeleženkam ni sporočila. In potem dobim klic ob pol enajstih zvečer (kar je za mame zelo neobičajna ura za klepetanje!): »Čutim, da vikend mora biti!«

A veste, ko ima vsak neke točke, ki tvojo obrambo povsem zrušijo? No, ta moja točka, je intuicija. Ko vsakršno argumentiranje in razmišljanje odpade. Za tisti teden sem imela že načrte. Nisem človek, ki jih z lahkoto lahko spreminja, a so bile njene besede izrečene s takšno oblastjo, da so se vsi moji načrti v hipu razpihali. Začutila sem moč ženske intuicije.
»Ok. Zaupam ti.«

Naslednji dan je našla nov prostor, kjer bi lahko bile. »Mislim, da nas je Marija poklicala tja,« je dejala enkrat kasneje. Tako smo se znašle na Kureščku. V prijetnem domu in s še bolj prijetnimi gostiteljicami, kjer si domačnost lahko zavohal takoj, ko si vstopil.

Prišli sta varuški. Punci, ki bi si najbrž zaslužili kar svojo objavo. To, kar sta pokazali tam, je bilo na mejah super moči! S takšnim žarom sta prišli skrbet za nekaj zares majčkenih otrok. Prinesli sta toliko sproščenosti in zares z veseljem pomagali, ko sta lahko. Čeprav nista bili prijavljeni kot udeleženki, sta bili del nas…

No, da količkaj toliko kronološko nadaljujem!

Potem so prišle še mame. Mislim, da je tukaj moglo biti na delu nekaj božanske kemije, ker še nikoli nisem bila priča, da bi se skupina tako hitro in dobro povezala.

Program je tekel sproščeno in tekoče, s smehom, solzami in klepetanjem. Najbrž ni smiselno, da se spuščam v podrobnosti, ker bo moje pisanje kmalu odrezal otroški jok zbujanja iz spanja, zato bi podelila samo zares zares čudežen trenutek, ob katerem postanem še danes vsa solzna.

V praksi sva za sobotni dan vedno želeli pripraviti nekaj močnega. Čudovita izkušnja podelitve lastne ranljivosti je lahko nadnaravno osvobajajoča, a hkrati nisva želeli, da to izpade izsiljeno in nenaravno, ko se nekatere za to še ne čutijo dovolj varne.

Ker sem bila sama zadolžena za ta večer, sem Tino prosila, če lahko pripravi pričevanje. Naj pove nekaj o izkušnji Božje ljubezni. Že ob načrtovanju je pokazala malce ambivalence, sobotno popoldne pa mi je vsaj trikrat rekla, da res ne bi in naj ima raje Hana (varuška) stand-up. 🙂
V resnici je najbrž tudi sama vedela, da to mora storiti.
Tina, ki se je še četrt ure nazaj borila s skušnjavo, da tega ne bo zmogla, se je ob mojem povabilu k besedi, v zadregi nasmehnila.
Ko je odprla usta, je bila njena stara nesigurna različica izbrisana. Vsaka njena beseda je imela smisel in njena pripoved se je pretakala kot reka. Takrat me je prešinilo, da se mi še nikoli ni zdela lepša! Njena pripoved je odprla naša srca in kar je bilo mnogo več, kot si je katera koli izmed naju lahko predstavljala v najboljšem scenariju – druga ženska je želela podeliti zgodbo. In potem še ena. In še ena … dokler nismo vse dodale koščka naše zgodbe v mozaik silhuete ženskega življenja. Se to zares dogaja? me je prešinilo vmes. Ste se kdaj zmogli v svobodi jokati in smejati v nalezljivem se so-čutju? To odpira in ozdravlja srce…

Moja zgodba se je primorana zaključiti, ker se dojenček že igra na tepihu. Nadaljevati kasneje ne bom mogla, ker je navdih kot regratova lučka. Ko jo enkrat veter razpiha, je ni mogoče več sestaviti, pa se lahko še tako trudiš.

Čeprav se knjige po navadi začnejo z zahvalami, bom jaz z njimi končala.

Hvala tisti, ki nam je bila vsem za zgled, kaj pomeni, da si super mama.
Hvala tisti, ki je prinesla energičnost in motiviranost.
Hvala tisti, ki nas je opomnila, da Bog dela čudeže.
Hvala tisti, ki je z nami delila njene solze in razigrani smeh.
Hvala tisti, ki si je upala biti resnična, ko bi lahko bila zadržana.
Hvala tisti, ki je prinesla toplino in z njo skrbela za otročičke.
Hvala tisti, ki nas je sprostila in nasmejala.
In hvala tisti, ki (si) je zaupala in vztrajala.
IMG_5058