“Cilj je otrok”

 

To je stavek, ki nama ga je ena od zdravnic izrekla ne dolgo nazaj. Z njo sva govorila o tem, da ne moreva zanositi in o morebitnih zdravstvenih indikacijah, ki bi lahko bile vzrok temu. Čeprav ni to njeno področje, nama je v dobri veri, da naju bo potolažila, predstavila postopke, ki lahko pomagajo pri zanositvi, da le prideva do cilja – otroka.

 

Njen stavek naju je tako šokiral, da sva se le nasmehnila in nič rekla. Ko sva ji poskušala dopovedati, da za naju noben umeten poseg v telo kot pomoč pri zanositvi ni sprejemljiv, je povedala, da obstaja tudi možnost osemenitve (ki ni tako zelo invazivna kot IVF), kjer ženski med ovulacijo vbrizgajo semensko tekočino v maternico. Postopek iz etičnega vidika ni sporen, vendar kljub temu ne čutiva, da bi se ga poslužila, čeprav naj bi imel dobro uspešnost.

 

Kar nekaj let nazaj sem se o neplodnosti in postopkih umetne oploditve pogovarjala s prijateljico. Takrat seveda nisem mislila, da bom sama kdaj imela težave z zanositvijo, sem pa kljub temu bila proti postopkom umetne oploditve iz etičnih razlogov, poleg tega so ti postopki dolgi in konkretno posežejo v telo ženske, kar ni samo fizično temveč tudi in predvsem psihično naporno. Prijateljica je zagovarjala dejstvo, da je zelo težko biti brez otrok in ni razumela zakaj si par, po mojem mnenju, ne bi smel pomagat z medicinsko pomočjo. Vsaka je ostala na svojem bregu z lastnimi argumenti in debato je zaključila, da s takšnim mnenjem sama sebi kopljem jamo, če v prihodnosti ne bom mogla zanosit. Danes se seveda ukvarjam s točno to preizkušnjo, ostajam pri istem mnenju in mislim, da sem prej kot jamo, postavila dobre temelje za soočanje s to preizkušnjo.

 

Otrok ni najin cilj. Otrok je najina želja. Kot sem že večkrat omenila v teh zapisih je načrtovanje družine tako zelo intimno in ranljivo področje, zato ni vseeno na kakšen način pristopimo. Midva sva se odločila, da bova poskusila v okviru NaPro tehnologije, ki je del FertilityCare sistema in se že v osnovi osredotoči na ritem in želje para. Pomembno mi je, da zdravnik, ki mu zaupam, pristopi 100 % spoštljivo in upošteva najprej najine želje. Kljub temu da je NaPro precej osredotočen na naravni ritem ženskega telesa, vedno znova presodiva, če nekaj, kar nama ponuja, sprejmeva ali ne, ker je v prvi vrsti pomembno, da sva midva z določenim postopkom/zdravilom OK. To bi svetovala tudi drugim parom, ne glede na način zdravljenja, da zakonca izbereta tisto, s čimer se vidva dobro počutita. Že brez vseh teh postopkov je včasih težko čakati in se spraševati, če so nama dani otroci, kdaj nama bodo dani, kaj, če jih ne bo… Si predstavljam, da je še težje, ko par, ki se odloči za oploditev z biomedicinsko pomočjo mesece in mesece hodi na kliniko ter se še vedno nič ne zgodi.

 

Učiva se, da sva lahko srečna tudi brez otrok. Želja je velika, vendar najina sreča ni in ne sme biti odvisna od naraščaja. Mislim, da zdravnica, s katero sva govorila, tega ni razumela – za srečo v odnosu ni potreben otrok. Lepo pa je, če je otrok lahko del te sreče.

 

Zaupljiva

 

 

Menstruacija – konec ali nov začetek?

Toliko kot je žensk, toliko je različnih doživljanj ob dnevih menstruacije. Bolečine, krči, slabost, močne krvavitve … Ali pa poleg krvavitve sploh ne veste, da jo imate, ker so popolnoma neboleče in brez posebnih spremljajočih simptomov. Poleg telesnih sprememb menstruacija (lahko) prinese tudi različna čustva. Ste se kdaj vprašali kako menstruacijo doživlja ženska, ki ne more zanositi?

Predenj sva želela zanositi, na menstruacijo nisem bila kaj dosti pozorna. Nobenih posebnih telesnih simptomov in tudi sama menstrualna krvavitev je bila vedno neboleča. Predvsem nisem posvečala pozornosti čutenjem in kako se med ciklusom spreminjajo. Zdaj, ko želim zanositi sem precej bolj pozorna na celosten vidik (telesni, čustveni, duhovni) menstrualnega cikla, kar mi pomaga dobro reflektirati sebe kot žensko in doživljanje okolice znotraj cikla. Predvsem so ta občutja bolj izrazita v času krvavitve.

Verjamem, da vsaka od nas, ki čakamo na zanositev, menstruacijo doživi drugače, kot če te preizkušnje ne bi imela. Kljub vsemu zaupanju, ki ga imam (navezujoče na prvi zapis), še vedno vsak mesec upam, da sem tokrat zanosila. Bolj sem pozorna na morebitne nosečniške znake, in ko pride menstruacija mi, seveda, ni vseeno. Včasih me bolj potre, včasih manj. Pride mesec, ko temu, da nisen zanosila, ne posvečam posebne pozornosti, in pride mesec (kot npr. sedaj), ko me začetek krvavitve zelo potre.

Prva misel, ki me je prešinila danes, ob začetku menstruacije, je bila: »Kaj je z mojim telesom narobe, da ni zmožno zanosit?« Saj je ženska ustvarjena za to, da zanosi, donosi in rodi… Kako to, da moje telo ne funkcionira tako? Odgovora na to seveda nimam, niti ga nima moj mož, niti noben zdravnik. Začetni jezi je sledila žalost in solze… Ko preprosto zmanjka besed in solze govorijo same zase. Začutila sem res močno željo, da greva zvečer k maši, ker vem, da ima Bog odgovor. Pa nisem želela iti po odgovor, ker le-ta ne bi nič spremenil. Želela sem tolažbo in upanje, da križ, ki ga nosim, ni večen. V tišini sva se odpeljala do bližnje cerkve in imela sva celó srečo, da je bilo pred mašo izpostavljeno Najsvetejše.

Pred Boga sem prinesla svojo nemoč, jezo, žalost. Brez vprašanj in brez prerekanja. Želela sem si samo miru in Njegove bližine. Me tudi tokrat ni pustil praznih rok. Od maše sem odšla pomirjena – ne samo telesno, temveč z mirom v srcu. Preizkušnja še vedno ni lahka, vendar sem ponovno dobila zaupanje, da je On z nama. Menstruacija pomeni konec nečesa in s tem koncem se rojeva priložnost za nov začetek upanja, zaupanja, vztrajnosti ter prepuščanja. Saj imamo obljubo, da križ ni zadnja postaja…

 

Zaupljiva

Mama Šeherezada

September je bil v naši družini mesec spremembe. O. je začel obiskovati nov vrtec, česar smo bili zelo veseli, hkrati pa takšna sprememba prinaša kar nekaj strahu in negotovosti. Težko je za otroka in za starše, ki vidijo in čutijo, kako mu je težko. Morda smo mame še bolj notranje uglašene na naše otroke. Sama imam večkrat občutek, da se čustveno stanje med mano in starejšim sinom kar pretaka iz enega v drugega. Njegova stiska je bila hkrati moja stiska.

In potem se je začel ta začarani krog nesodelovanja, frustracije in solza. On najbrž z občutkom, da se stene njegovega sveta rušijo nanj, jaz pa z občutkom, da vsa ta podrtija pade še v moje roke, ko sem že tako imela občutek, da ne zmorem.

V eni roki poganjalček, v nosilki dojenček, na hrbtu dva nahrbtnika in v drugi roki dlan triletnika, ki se hoče izmuzniti, saj ugotovi, da po desetih metrih hoje iz vrtca noče naprej. In potem se vrže na tla in jok sredi pločnika, jaz ga poskušam pobrati, on noče stopiti na noge, en nahrbtnik mi zdrsne z ramena, guma poganjalčka zadane tamalga, se začne še bolj dreti, mene poganjalček nekako uščipne, ob vsem mojem sklanjanju začne še čisto ta majčken na vse grlo protestirati … Mislim, da ste dojeli point, a?
Na koncu smo prišli domov, ampak je bilo vse skupaj kar brutalno. Realno sem ugotovila, da tako ne bo šlo.

Nov dan, nov začetek.

Preden sem se odpravila v vrtec, sem si privoščila osebno pomirjanje. Zavestno sem poskrbela, da sem dobro razpoložena, nisem utrujena, lačna ali raztresena. Let’s do this!

Ko sem prišla, so se ravno odpravljali ven in je mali rekel, da še noče domov (v vrtcu imajo en fensi poganjalček, ki mu je zelo všeč). Ok, to je dober znak!
Potem sem se še pol ure sprehajala okoli, ker O. kar ni in ni hotel domov. To čakanje mi še nikoli ni bilo v večje veselje, ker je pomenilo, da se moj otrok v vrtcu super počuti.

Tako, pa sem ga na koncu le zvabila ven, pobere še svoj nahrbtnik in greva. Se malo pogovarjava, kako je bilo v vrtcu, pa kmalu nimava več o čem govoriti. Uf, kaj pa zdaj? Še tri korake pa se bo naveličal in rekel, naj ga nesem.

In takrat me prešine! Poleti sem sestavljala pravljico o starki, ki pripoveduje zgodbe. Torej bom za pot iz vrtca bila tista gospa z dolgimi sivimi lasmi, rdečim krilom in od zemlje umazanimi nogami, ki pripoveduje s takim žarom, da otroci vedno pobegnejo k njej, ko lahko.

Pa sem začela: »Nekoč, nekje v nekem drugem svetu v drugem času je živel O. Imel je še bratca A., ki pa je bil še premajhen, da bi se z njim podil po gozdu, zato se je O. včasih dolgočasil. Vse dokler se nekega dne ni spomnil, da bi z očkom lahko zgradila hišico na drevesu…«

Mali obožuje pravljice in moja, v kateri nastopa sam, ga je povsem uročila. Tako mi na poti iz vrtca, če kdaj pozabim začeti, kar sam reče: »Mami, kaj pa pravljica?!«

»O, saj res! Kje sva že ostala?«

In mali mi na čudovito preprost način obnovi zgodbo, sama pa ob tem razumem, katere stvari se dotaknejo njegovega sveta ter kaj mu pomenijo. Včasih se zgodi, da z zgodbo kar sam nadaljuje! Takrat ne bi mogla biti bolj ponosna nanj! Kakšna domišljija, kakšna predanost vlogi… Kar gane me, ko vidim, da si naslika svoj svet zgodbe in kako se vživi, česa vsega je zmožna njegova mala glavica.

In tako si pripovedujeva. Včasih zajadram v zgodbe in malenkosti, ki so lepe meni, njemu pa nadvse oddaljene in tuje, takrat moram začeti na novo. Sama sem primorana čutiti svet kot on, da mu lahko povem zgodbo, ki jo bo čutil kot svojo.

Vedno končam tako, da ga nadvse zanima nadaljevanje. Ker to Šeherezade pač počnejo. Pa naj gre za en dan življenja več ali le za uspešno pot iz vrtca domov.

Mother and son you are my moon and my star art print, gift idea mother's day with quote by claudiatremblay on Etsy