Izsek

Pet minut nazaj sem vstopila čez vhodna vrata. Iz moje kape curlja staljen sneg, moji čevlji so naredili že eno veliko lužo, a imam občutek, da je večja luža v njih.  Ne, čeprav že dva meseca govorim, da rabim zimske škornje, jih še nisem šla iskat. Med hojo iz vrtca po morju plundre sem bila še dovolj motivirana, da bi se takoj usedla v avto in se zapeljala v trgovino, sedaj pa je moja motivacija že silno opešana.

Arti je zaspal in je kot ena koalica stisnjen k meni v nosilki. Seveda se nisem spomnila, da bi vzela dežnik, zato je njegova kapuca čisto premočena. Ampak mu ni hudega.
Zbrcam čevlje z nog, slečem jakno, otresem kapo in položim malega v posteljo. Ker se predrami, se moram še malo uleči k njemu. Ampak mi ni hudega.
Tako ali tako je danes eden izmed tistih bolj zadržanih dni. Oli je jokal, ko sem ga pustila v vrtcu, zato sem še malo potrta.

Ko ugotovim, da je zaspal, se izmuznem ven iz spalnice. Ravno, da se preoblečem iz kavbojk v nekaj bolj udobnega, nogavic se mi ne da, čeprav me iz njih gledajo mokri fleki. Mah…

Svojo pot uspešno navigiram skozi hodnik, kjer iz vsake omare ali predala sedaj visi kakšna kapa ali šal, mimo stojala suhih cunj, ki jih je treba pobrati, klubske mize, kjer čakajo suhe plenice, da se jih zloži v omaro. Na kavču samo odrinem vse avtomobilčke, jope, hlače in knjige na stran, v kot si pogrnem dekico in se kot mačka zleknem gor. Ne tako zelo elegantno kot mačka, ampak bolj z izrazom “briga me za vse”, kot ga najbolj obvladajo, seveda, mačke.

Ko ne zmorem ničesar drugega, si zaželim pisanja. Zanimivo, kako se mi že ob vsakodnevnih opravkih v mislih izoblikujejo stavki. Hm… to bi morda dobro zvenelo, si mislim…

Ko imam vedno več zadolžitev za pisanje, že v naprej določene teme, kjer je več dela že s samo pripravo članka, kot pa potem s pisanjem, mi manjka tega… Najprej pisanje, potem razmišljanje. Ventiliranje.

Naša življenja so ena zanimiva zgodba.

Processed with VSCOcam with t1 preset

 

Mama Šeherezada

September je bil v naši družini mesec spremembe. O. je začel obiskovati nov vrtec, česar smo bili zelo veseli, hkrati pa takšna sprememba prinaša kar nekaj strahu in negotovosti. Težko je za otroka in za starše, ki vidijo in čutijo, kako mu je težko. Morda smo mame še bolj notranje uglašene na naše otroke. Sama imam večkrat občutek, da se čustveno stanje med mano in starejšim sinom kar pretaka iz enega v drugega. Njegova stiska je bila hkrati moja stiska.

In potem se je začel ta začarani krog nesodelovanja, frustracije in solza. On najbrž z občutkom, da se stene njegovega sveta rušijo nanj, jaz pa z občutkom, da vsa ta podrtija pade še v moje roke, ko sem že tako imela občutek, da ne zmorem.

V eni roki poganjalček, v nosilki dojenček, na hrbtu dva nahrbtnika in v drugi roki dlan triletnika, ki se hoče izmuzniti, saj ugotovi, da po desetih metrih hoje iz vrtca noče naprej. In potem se vrže na tla in jok sredi pločnika, jaz ga poskušam pobrati, on noče stopiti na noge, en nahrbtnik mi zdrsne z ramena, guma poganjalčka zadane tamalga, se začne še bolj dreti, mene poganjalček nekako uščipne, ob vsem mojem sklanjanju začne še čisto ta majčken na vse grlo protestirati … Mislim, da ste dojeli point, a?
Na koncu smo prišli domov, ampak je bilo vse skupaj kar brutalno. Realno sem ugotovila, da tako ne bo šlo.

Nov dan, nov začetek.

Preden sem se odpravila v vrtec, sem si privoščila osebno pomirjanje. Zavestno sem poskrbela, da sem dobro razpoložena, nisem utrujena, lačna ali raztresena. Let’s do this!

Ko sem prišla, so se ravno odpravljali ven in je mali rekel, da še noče domov (v vrtcu imajo en fensi poganjalček, ki mu je zelo všeč). Ok, to je dober znak!
Potem sem se še pol ure sprehajala okoli, ker O. kar ni in ni hotel domov. To čakanje mi še nikoli ni bilo v večje veselje, ker je pomenilo, da se moj otrok v vrtcu super počuti.

Tako, pa sem ga na koncu le zvabila ven, pobere še svoj nahrbtnik in greva. Se malo pogovarjava, kako je bilo v vrtcu, pa kmalu nimava več o čem govoriti. Uf, kaj pa zdaj? Še tri korake pa se bo naveličal in rekel, naj ga nesem.

In takrat me prešine! Poleti sem sestavljala pravljico o starki, ki pripoveduje zgodbe. Torej bom za pot iz vrtca bila tista gospa z dolgimi sivimi lasmi, rdečim krilom in od zemlje umazanimi nogami, ki pripoveduje s takim žarom, da otroci vedno pobegnejo k njej, ko lahko.

Pa sem začela: »Nekoč, nekje v nekem drugem svetu v drugem času je živel O. Imel je še bratca A., ki pa je bil še premajhen, da bi se z njim podil po gozdu, zato se je O. včasih dolgočasil. Vse dokler se nekega dne ni spomnil, da bi z očkom lahko zgradila hišico na drevesu…«

Mali obožuje pravljice in moja, v kateri nastopa sam, ga je povsem uročila. Tako mi na poti iz vrtca, če kdaj pozabim začeti, kar sam reče: »Mami, kaj pa pravljica?!«

»O, saj res! Kje sva že ostala?«

In mali mi na čudovito preprost način obnovi zgodbo, sama pa ob tem razumem, katere stvari se dotaknejo njegovega sveta ter kaj mu pomenijo. Včasih se zgodi, da z zgodbo kar sam nadaljuje! Takrat ne bi mogla biti bolj ponosna nanj! Kakšna domišljija, kakšna predanost vlogi… Kar gane me, ko vidim, da si naslika svoj svet zgodbe in kako se vživi, česa vsega je zmožna njegova mala glavica.

In tako si pripovedujeva. Včasih zajadram v zgodbe in malenkosti, ki so lepe meni, njemu pa nadvse oddaljene in tuje, takrat moram začeti na novo. Sama sem primorana čutiti svet kot on, da mu lahko povem zgodbo, ki jo bo čutil kot svojo.

Vedno končam tako, da ga nadvse zanima nadaljevanje. Ker to Šeherezade pač počnejo. Pa naj gre za en dan življenja več ali le za uspešno pot iz vrtca domov.

Mother and son you are my moon and my star art print, gift idea mother's day with quote by claudiatremblay on Etsy

Od srca k Srcu

Morda ste pred časom zasledili vabilo na vikend oddih v divjini. Tistemu je potem sledilo tole…

Drastična ohladitev in grozeče obljube dežja. Super! Sama pri sebi sem že sklenila, da se tega ne grem in da bova vikend odpovedali. Kadar se nečesa s strastjo lotim, imam težnjo, da razvijem nadvse neprijeten alter ego, ki se mu reče control freak. Blazno neprijetno in odsvetujem vsakemu! Načrtovanje se je komaj začelo, pa sem se jaz že vsak dan zbujala z glavobolom. Tako da me je odločitev, da vikend odpovem, v resnici razbremenila. A se tukaj ni zaključilo…

Tina je imela drugačne načrte. Kljub temu da se je strinjala, da odpade, mi je bilo sumljivo, zakaj še en teden prej tega nekaterim udeleženkam ni sporočila. In potem dobim klic ob pol enajstih zvečer (kar je za mame zelo neobičajna ura za klepetanje!): »Čutim, da vikend mora biti!«

A veste, ko ima vsak neke točke, ki tvojo obrambo povsem zrušijo? No, ta moja točka, je intuicija. Ko vsakršno argumentiranje in razmišljanje odpade. Za tisti teden sem imela že načrte. Nisem človek, ki jih z lahkoto lahko spreminja, a so bile njene besede izrečene s takšno oblastjo, da so se vsi moji načrti v hipu razpihali. Začutila sem moč ženske intuicije.
»Ok. Zaupam ti.«

Naslednji dan je našla nov prostor, kjer bi lahko bile. »Mislim, da nas je Marija poklicala tja,« je dejala enkrat kasneje. Tako smo se znašle na Kureščku. V prijetnem domu in s še bolj prijetnimi gostiteljicami, kjer si domačnost lahko zavohal takoj, ko si vstopil.

Prišli sta varuški. Punci, ki bi si najbrž zaslužili kar svojo objavo. To, kar sta pokazali tam, je bilo na mejah super moči! S takšnim žarom sta prišli skrbet za nekaj zares majčkenih otrok. Prinesli sta toliko sproščenosti in zares z veseljem pomagali, ko sta lahko. Čeprav nista bili prijavljeni kot udeleženki, sta bili del nas…

No, da količkaj toliko kronološko nadaljujem!

Potem so prišle še mame. Mislim, da je tukaj moglo biti na delu nekaj božanske kemije, ker še nikoli nisem bila priča, da bi se skupina tako hitro in dobro povezala.

Program je tekel sproščeno in tekoče, s smehom, solzami in klepetanjem. Najbrž ni smiselno, da se spuščam v podrobnosti, ker bo moje pisanje kmalu odrezal otroški jok zbujanja iz spanja, zato bi podelila samo zares zares čudežen trenutek, ob katerem postanem še danes vsa solzna.

V praksi sva za sobotni dan vedno želeli pripraviti nekaj močnega. Čudovita izkušnja podelitve lastne ranljivosti je lahko nadnaravno osvobajajoča, a hkrati nisva želeli, da to izpade izsiljeno in nenaravno, ko se nekatere za to še ne čutijo dovolj varne.

Ker sem bila sama zadolžena za ta večer, sem Tino prosila, če lahko pripravi pričevanje. Naj pove nekaj o izkušnji Božje ljubezni. Že ob načrtovanju je pokazala malce ambivalence, sobotno popoldne pa mi je vsaj trikrat rekla, da res ne bi in naj ima raje Hana (varuška) stand-up. 🙂
V resnici je najbrž tudi sama vedela, da to mora storiti.
Tina, ki se je še četrt ure nazaj borila s skušnjavo, da tega ne bo zmogla, se je ob mojem povabilu k besedi, v zadregi nasmehnila.
Ko je odprla usta, je bila njena stara nesigurna različica izbrisana. Vsaka njena beseda je imela smisel in njena pripoved se je pretakala kot reka. Takrat me je prešinilo, da se mi še nikoli ni zdela lepša! Njena pripoved je odprla naša srca in kar je bilo mnogo več, kot si je katera koli izmed naju lahko predstavljala v najboljšem scenariju – druga ženska je želela podeliti zgodbo. In potem še ena. In še ena … dokler nismo vse dodale koščka naše zgodbe v mozaik silhuete ženskega življenja. Se to zares dogaja? me je prešinilo vmes. Ste se kdaj zmogli v svobodi jokati in smejati v nalezljivem se so-čutju? To odpira in ozdravlja srce…

Moja zgodba se je primorana zaključiti, ker se dojenček že igra na tepihu. Nadaljevati kasneje ne bom mogla, ker je navdih kot regratova lučka. Ko jo enkrat veter razpiha, je ni mogoče več sestaviti, pa se lahko še tako trudiš.

Čeprav se knjige po navadi začnejo z zahvalami, bom jaz z njimi končala.

Hvala tisti, ki nam je bila vsem za zgled, kaj pomeni, da si super mama.
Hvala tisti, ki je prinesla energičnost in motiviranost.
Hvala tisti, ki nas je opomnila, da Bog dela čudeže.
Hvala tisti, ki je z nami delila njene solze in razigrani smeh.
Hvala tisti, ki si je upala biti resnična, ko bi lahko bila zadržana.
Hvala tisti, ki je prinesla toplino in z njo skrbela za otročičke.
Hvala tisti, ki nas je sprostila in nasmejala.
In hvala tisti, ki (si) je zaupala in vztrajala.
IMG_5058

 

 

Prvoseptembrski zapis

Čutim jesen, kako se plazi od vsepovsod in kako neslišno, pretkano kot kača duši naravo. Komaj opazno…  Bil je otožni prvi september in moja duša je slišala prigovarjanje jeseni.

girlyme:  (via Pin by h. grace on beautiful inspiration |...

Uf, tako zgodaj! sem pomislila. Spet sem imela občutek, da sem prespala poletje in ponovno nisem ničesar ustvarila. No, razen otroka, se spomnim moževega opominjanja, da naj se v svojem nemiru umirim in ustavim. Naj si privoščim porodniško. Pa kot da ne bi šlo…  Kot da se ne bi znala ustaviti in biti zadovoljna v tem, kar sem.

In tako je prišel prvi september kot posmeh narave, da mi, ljudje, začenjamo nov cikel, ko ona počasi že veje med drevesi in jim pravi, da bo kmalu čas še za zadnje barve življenja. Deževalo je, kot že dolgo ne. In zdelo se mi je, da me vsaka kaplja hoče utopiti. Kapljalo je, kamor koli sem pogledala. Vedno me zagrabi otožnost, za katero takrat mislim, da bo večna. Da nikoli ne bo iz mene nič.

Zavoljo otrok in svojih materinskih dolžnosti sem zjutraj sploh vstala iz postelje, saj bi se najraje pokrila čez glavo in zajokala svojo pot v zimsko spanje. Kot megla med bloki sem se jaz vlekla med razmetanimi igračami, stojali za perilo in ostanki prosene kaše pod otroškim stolčkom še od prejšnjega večera.  Med dnevom nisem imela priložnosti, da bi se sesedla, dan je bil poln. Na vse pretege sem se trudila odrivati tisto čustveno meglico, ki se me je držala kot senca. Celo kar uspešno. Vse, dokler ni prišel večer.

V domu, napolnjenim z otroškimi glasovi, je lahko tišina kot strela, ki raztrga nevihtne oblake, da se vname ves nebesni boj – nevihta mojih misli, spominov, upov in predvsem strahov.  Povsem sem zlomljena, brez moči in volje do življenja, tiho ihtim in upam, da me enkrat po vsem hlipanju zopet zajame mir duše.
“Jokaš,” reče mož. Ko imaš občutek, da se tvoja čustva neoprijemljiva kot pogled skozi kalejdoskop, težko poveš, kaj je sploh tisto, zaradi česar jokaš.

Nekako vse strnem v izjavo, kako me je strah, da mi nikoli ne bo nič uspelo. Oh, kako pusto je zvenela. Včasih si želim, da bi vsa svoja občutja z dotikom prelila v drugega, da bi me zares razumel…
Takrat pa se je zgodilo nekaj, kar me je zares presenetilo. Rekel je: “Ne potrebuješ, da ti uspe. Učiš se. Danes poskusiš tako, jutri poskusiš drugače. Vse v življenju je eksperiment.”
Presenetilo me je predvsem zato, ker me je zadelo! To so bile besede, ki sem jih v tistem trenutku potrebovala! Besede, ki so me razbremenile vsega bremena, ki sem si ga v svojem napuhu sama natovarjala na ramena. Sama ne zmorem ničesar, sem pa pripravljena poskusiti vse. Sem orodje, dela pa naj nekdo Drug. Ne, ne potrebujem, da mi vedno uspe. Uspelo pa bo tisto, kar mora, ko bo zato čas. Zaenkrat pa sem pripravljena poskušati. To je recept do polnega življenja.

Čeprav je teža dneva še vedno počivala na mojih ramenih, se je nevihta pomirila.
Življenje teče in jaz tečem z njim.

Ko zapis končujem teden kasneje, spet pada dež. Sploh ni slabo.

Divjina

forest-1225983_1920

 

Delo, odnosi, opravki, vožnje sem in tja, klici, socialna omrežja… Hrup.

Si želiš vsaj za hipec vse to pustiti za sabo? Vse obveznosti in nemir, ki ga prinaša današnji ritem življenja?

Se želiš začutiti? Priti v stik sama s sabo?
Si želiš začutiti Boga? Ga povabiti v intimen odnos?

 

green-1072828_1920

 

Na duhovnem odmiku v divjini bo priložnost za tih pogovor s samo seboj. Tišina iz nas izvabi vse, kar v vsakodnevnem hrupu zlahka preslišimo. V tišini nam na srce spregovori Bog, zato je to  izjemen trenutek srečanja, ki nam daje intuitivno vodstvo tudi v času po tem.

Vzele si bomo čas za osrediščeno ženske teme. Prostor bo za samorefleksijo našega življenja in za želje, kaj zase v prihodnosti želimo z vodeno vizualizacijo in kreativnim pisanjem. Dotaknile se bomo ženskega cikla, ne samo biološkega, pač pa tudi duševnega in duhovnega ter spoznavale, kako živeti kot ženska iz izvirnega Božjega načrta v skladu s svojo naravo. Imele boste priložnost, da prisostvujete delavnici o naravni spolnosti, prisluhnete osebni izkušnji in zastavite še svoja vprašanja o tovrstnem načinu življenja.

Jutranje molitve bodo potekale v obliki meditativnega plesa in petja taizejskih spevov.

V krajšem nagovoru bomo spoznavale življenje velike ženske – Matere Terezije in pustile našo dušo, da se nahrani z njenimi duhovnimi mislimi.

V soboto zvečer nas čaka duhovna žerjavica – večer Božje ljubezni, kjer bo naša duhovna vodnica Marija Magdalena. Prisluhnile boste lahko pričevanjem, se prepustile osebni molitvi in tudi prosile, da se nad vami in za vaš namen moli.

Naš odmik v divjini bomo zaključile z ženskim krogom in podelitvijo blagoslovov, duhovno potovanje pa bomo končale in ponovno začele s sv. mašo.

 

sunlight-2091819_1920

 

Beseda “divjina” pri našem vikendu ni le uporabljena, ker je sila moderna. 🙂
Odpravljamo se namreč v skromno kočo sredi gozda.
Brez elektrike, brez tekoče vode, brez signala.
Jedle bomo tisto, kar si bomo skuhale na tabornem ognju.

Za hrano bo poskrbljeno. Pričakujete lahko nekaj domačega. Na ognju kuhano, je pa tako ali tako najboljše! 🙂

Dobrodošle tudi mamice z dojenčki in še doječimi se malčki. Varstvo bo organizirano.

Cena vikenda znaša 50€.

Vašo prijavo lahko oddate tukaj:  PRIJAVA

orange-2564647_1920

Kako najprej zgraditi sebe, da se pripravim na tebe?

Forget about enlightenment. Sit down and listen to the wind singing in your veins. Feel the love, the longing, and the fear in your bones. Open your heart to who you are, right now. Not who you'd like to be, but the being right here before you, inside you, around you. All of you is holy. You’re already more than whatever you can know. Breathe out, look in, let go • John Welwoo

Ljudje smo socialna bitja in potrebujemo drug drugega, želimo si biti ljubljeni in za nekoga pomembni, želimo si biti v odnosih, a včasih si je potrebno vzeti nekaj trenutkov. Samskost je obdobje, ko se lahko lotimo izgrajevanje sebe kot osebe, ki bo lahko v polnosti dar drugemu.

Obdobje razločevanja

Na to obdobje lahko pogledamo iz drugačne perspektive, kot smo bili do sedaj navajeni. Samskost je na prvem mestu lahko obdobje razločevanja. Kam me kliče srce? Bog je v nas položil hrepenenja, ki nas vodijo tja, kjer bomo srečni v izpolnjenosti, zato je strah pred tem povsem nepotreben. Razločevanje je proces, ki potrebuje svoj čas in samskost je za to izvrstna priložnost, ker si ga lahko vzamemo dovolj za ukvarjanje sami s seboj. Mladost nam daje energije v izobilju, ta energija pa je nek neizmeren potencial, katerega vse premalokrat vnovčimo. Sposobni smo velikih stvari, lahko smo znanilci sprememb, ki so potrebne, saj smo manj obremenjeni s pravili družbe in znamo bolj razmišljati s srcem.

Prilika o talentih

Pa povežimo razmišljanje še s Svetim Pismom. Spomnimo se prilike o talentih. Kako je gospodar vsakemu od služabnikov izročil talente, da jih v času njegove odsotnosti še oplemenitijo. Enemu pet, drugemu dva in tretjemu enega. Ta, ki jih je pridobil pet, je šel takoj trgovat z njimi in si je pridobil še pet drugih. Prav tako drugi. Tretji pa, ki je dobil enega, je skopal jamo in talent skril. Ko se je gospodar vrnil, je pristopil do prvega in ta mu je izročil deset talentov, gospodar pa mu je odvrnil: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!« Tudi drugega služabnika je pohvalil z enakimi besedami. Potem pa je prišel tretji, ki mu je dejal: »Gospodar, vedel sem, da si trd človek, žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul. Zbal sem se in sem šel in zakopal tvoj talent v zemljo.« In gospodar mu je vzel še ta talent, ki ga je imel.

Kaj nam poznana prilika lahko pove na področju samskega življenja? Povabi nas, da smo kot dobri in zvesti služabnik. Da mu zaupamo in si upamo s svojimi talenti trgovati – da jih najdemo, pokažemo, razvijamo, pridobivamo! K temu nas kliče Bog v kateremkoli obdobju življenja, vendar je samskost še zlasti v mladosti, najboljši čas za investicijo, ki se nam bo obrestovala. Pomembno je, da živimo svoje samsko obdobje v polnosti in hkrati z mislijo, kakšen dar želim biti svojemu bodočemu možu ali ženi, katere vse talente si želim pridobiti, da bo najino skupno življenje obogateno.
Zamislimo se tudi lahko nad ravnanjem tretjega služabnika, saj ga vsak izmed nas zagotovo najde v svojem življenju. »Zbal sem se in šel ter tvoj zaklad zakopal v zemljo,« pravi. Kolikokrat v svojem življenju smo si sami največja ovira, ko dopustimo, da strah obvladuje naše odločitve in ravnanja. Vrtimo se okoli lastnega popka tegobe, pojokujemo nad tem, da nimamo partnerja… in stagniramo. Jedro problema pa izvira iz nezaupanja Bogu, da ima za nas pripravljen veličasten načrt! Ko zaupamo, gremo naprej in se ne bojimo neuspehov, ker nas delajo izkušenejše in močnejše.

Soočanje z ranjenostjo

Ob vsem razmišljanju o naših potencialih, pa je še eno  področje, ki bi ga izpostavila, kot nadvse pomembno delo, ki se ga lahko lotimo v času priprave na življenjskega sopotnika. Gre za soočenje z našo ranjenostjo. To je tema, ki gre malo globlje, morda celo tema, ki se je bojimo in se ji kar instinktivno želimo izogniti. Zagotovno ne gre za temo, o čemer bi z veseljem klepetali ob kavi ali pivu. Je tema, ki jo le stežka odpremo in poseže v srčiko našega dostojanstva. Stasi Eldredge v svoji knjigi celo pravi, da smo ranjeni ravno na področju, kjer nam je bilo dano narediti največji razcvet in kjer se skriva naše poslanstvo. Rane, še zlasti tiste, ki smo jih prejeli v našem otroštvu, zarežejo v središče naših src – ob vsem tem, pa ne gre le za prejeto rano, pač pa tudi za vsa sporočila, ki smo jih ob tem prejeli. In iz teh sporočil nato izoblikujemo navade, ki pa nikoli ne pripomorejo k zdravemu načinu delovanja in soočanja. Če na rano pozabimo, se zapre in zagnoji. Rano moramo ponovno odpreti in očistiti. Zakonci lahko povemo, da življenje v odnosu prinese čisto vsako neočiščeno rano na plano, kar se odraža v odnosu do sebe, do drugega, do reševanja konfliktov… V resnici lahko močne rane preplavijo celoten odnos.

Kako naj  se torej mlad človek loti soočanja svojo ranjenostjo? Kristjani imamo ta neizmeren privilegij, da za ozdravljenje prosimo Kristusa. Sam nam pravi: »Pridite  k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.«
Konkretno vam svetujem, da si najdete (dobrega) osebnega spovednika, kateremu se boste zares lahko v vsem zaupali. Hodite k redni spovedi, saj je spoved zakrament ozdravljenja, trenutek, ko vam Bog celi rane. Po vsaki spovedi lahko počivamo v Kristusovem srcu, ki nas ozdravlja in celi.

Samskost kot priložnost

Da ne boste narobe razumeli – ne mislim, da bi morali vstopiti v odnos šele, ko smo povsem ozdravljeni, saj je popolno ozdravljenje točka, ki jo bomo dosegli šele v nebesih. Prav tako ne mislim, da se morate vključiti v še 10 novih krožkov, kjer boste pridobivali talente, da boste imeli na koncu le dovolj za ponuditi bodočemu partnerju – nič od tega.
Bistvo je, da čas samskosti vzamete kot priložnost razvoja in vstopite v proces ozdravljanja, a da hkrati v svojem srcu zaslišite tih klic, če vas Bog pokliče v pristen odnos z drugo osebo – kjer se tudi razvoj in ozdravljanje ne končata.

 

Prvotno objavljeno v Ognjišču, Januar 2017.

 

»To je moje telo, ki se daje tebi, dete!«

Dojenček v družino prinese toliko veselja, ljubezni in smeha. Je pravo darilo Boga staršema, bratom in sestram. A ni vedno in ob vsakem času vse postlano s cvetjem.

Rojstvo otroka, pa naj bo prvi, drugi, tretji ali šesti, za žensko pomeni vnovično predrugačenje njene identitete. Pomeni odpoved urejenemu, strukturiranemu življenju in načinu življenja, ki ga je živela prej. Naenkrat se njena enost prelevi v dvojino. Kot tista, ki je dala novo življenje in ji je namenjeno, da ga v svojem objemu hrani in neguje, je pot ženske, da stopi svoje prejšnje življenje in ga kot tekoč vosek ponovno vlije v model, ki ji ga izoblikuje njen novi otrok. Naenkrat so mamine potrebe postavljene v ozadje, ker skrbi za bitje, ki zase še ne more skrbeti. Prej je nad svojim življenjem imela vsaj malo nadzora, sedaj jo dojenčkov jok lahko v hipu iztrga iz vsake situacije, v kateri se znajde, pa naj bo to kuhanje kosila, pitje kave, pogovor s prijateljico ali pisanje tega članka. Postane dekle na poziv.

Ne spremeni se le njen pogled nase, identiteta in vloga tako v družini kot družbi, pač pa se hkrati spremeni njeno telo. Skladišči energijo, da ustvarja mleko, ki curlja iz prsi in hrani otroka. Dojenje sprošča obilico oksitocina, zaradi katerega mama skorajda sproti pozablja, izgublja nit lastnega govorjenja. Težje se zbere, težje razmišlja, težje se uči.

Kakšen je namen vsega? Da se umakne iz postranskih področji in se posveti svojemu poslanstvu. Dojenčku. Ne bo vedno tako, a prvi meseci so ključni. Da je tam ob njem in mu je s svojim telesom zavetje, da zadovoljuje njegove potrebe in ga uči, da je svet varen in lep kraj. Kasneje se njena vloga materinstva spremeni. Otrok za zdrav razvoj kasneje potrebuje druge stvari kot v najnežnejšem začetku. Sedaj potrebuje mamo v polnosti in za vse.

V zadnjem času sem naletela na materinska priporočila: »Postavi sebe na prvo mesto in boš boljša mati.« Kaj to sploh pomeni? Če bi mati ob dojenčku postavila svoje potrebe na prvo mesto, če bi bilo to evolucijsko, ljudje kot rasa sploh ne bi preživeli, ker bi vsi dojenčki pomrli, ali pa bi bili zanemarjeni. Seveda, to ne pomeni, da je dolžnost matere, da se popolnoma izčrpa, saj je dolžna, da v vseh potrebah poskrbi za svojega dojenčka – ne. Vsi ljudje ob mami, so tako kot je ona poklicana, da skrbi za dete, poklicani, da skrbijo za mamo. Da bo mati imela dovolj moči biti dobra mama.

Sama sem si izbrala cilj, da sem po svojih slabotnih močeh najboljša mati. Postavljanje svojih potreb pred dojenčkove in biti hkrati dobra mati, razen če si človek brez svojih želja, ne gre skupaj. Materinstvo VEDNO prinese odpoved. To je že samo sporočilo našega telesa, način, kako ga je Bog ustvaril. V nosečnosti preskrbuje dete s potrebnimi snovmi, tudi na našo škodo, po rojstvu naše telo ustvarja hranilo iz našega telesa. Poklicane smo k temu, da negujemo in se darujemo. Pa je to prekletstvo ali blagoslov?

Blagoslov. Blagoslov. Blagoslov in to tak, da sem vsakič znova ganjena nad tem, kako čudovito sem ustvarjena, da se lahko v takšni polnosti darujem za bitje, ki je nastalo iz mojega telesa. Nikoli poprej nisem v večji polnosti doživljala besed: »To je moje telo, ki se daje za vas!« V svojem poslanstvu kot mama sem združena s Kristusovim darovanjem za vse. V svojem materinstvu se z veseljem in težavami darujem za Božjega otroka, ki mi je bil dan na posojo. Kljub vsem križem, solzam in obupu, ki me včasih preplavijo, bi rekla vnovič ja, tisočkrat ja, temu svetemu povabilu.

interesting-motherhood-facts